Sina peljal v vrt sem živalski,
včeraj je bilo, spomini sveži,
je opazil mali, tam na preži
ga klečati v pozi je plezalski.
Kdo je to, žival katere vrste,
vedeti je hotel, ni napisa,
pojasnila ni, je kot kulisa
tisto, kar je stegovalo prste.
Stisnjeno v poslednji kot ograje
slinilo se je in vzdihovalo,
na pomoč nemočno vsem klicalo,
kakor da teren pod njim se maje.
Le kako naj bitje vam opišem,
od rjave barve je ostalo
komajda še kaj, presneto malo,
žal ne znam, zato ga ne narišem.
Da kameleon je nek posebni,
rekli so mi poznavalci dobri,
prilizuje rad se, rad bil kobri
bi podoben v pozi tej pogrebni.
Naj živalski vrt se ga usmili,
grgrajoči glas očitno pravi,
njega, ki da v barvi bi rjavi
uporaben bil, slabotno cvili.
Pa da se oluščil je docela,
česar kriv ni sam, so drugi krivi,
zagrešili so nesrečni vplivi,
da ostala je le koža bela.
Z njo to bitje ubogo ob ograji
stinjeno se v zadnji kot zadeva,
kot zastava strgana sameva,
priča o popolni lastni vdaji.
Ni da bitje bi upokojili,
da bi drugim ne bilo v sramoto,
ga obsodijo zgolj na samoto,
pa so trupla naglo se znebili.
