Karolina Rijavšek: KLEČEPLAZIČ (Pozor, politična poezija!)

Karel Erjavec Foto: Vlada RS

Sina peljal v vrt sem živalski,

včeraj je bilo, spomini sveži,

je opazil mali, tam na preži

ga klečati v pozi je plezalski.

 

Kdo je to, žival katere vrste,

vedeti je hotel, ni napisa,

pojasnila ni, je kot kulisa

tisto, kar je stegovalo prste.

 

Stisnjeno v poslednji kot ograje

slinilo se je in vzdihovalo,

na pomoč nemočno vsem klicalo,

kakor da teren pod njim se maje.

 

Le kako naj bitje vam opišem,

od rjave barve je ostalo

komajda še kaj, presneto malo,

žal ne znam, zato ga ne narišem.

 

Da kameleon je nek posebni,

rekli so mi poznavalci dobri,

prilizuje rad se, rad bil kobri

bi podoben v pozi tej pogrebni.

 

Naj živalski vrt se ga usmili,

grgrajoči glas očitno pravi,

njega, ki da v barvi bi rjavi

uporaben bil, slabotno cvili.

 

Pa da se oluščil je docela,

česar kriv ni sam, so drugi krivi,

zagrešili so nesrečni vplivi,

da ostala je le koža bela.

 

Z njo to bitje ubogo ob ograji

stinjeno se v zadnji kot zadeva,

kot zastava strgana sameva,

priča o popolni lastni vdaji.

 

Ni da bitje bi upokojili,

da bi drugim ne bilo v sramoto,

ga obsodijo zgolj na samoto,

pa so trupla naglo se znebili.

Ne spreglejte
Naloži več