Spomin na sv. Hieronima

Sv. Hieronim v koprski stolnici, foto: (c) Tino Mamić

Ob obeleževanju obletnice smrti svetega Hieronima (419 – 2019) so v koprski škofiji pripravili romarske shode svetega Hieronima v cerkvah po škofiji, ki so njemu posvečene. Pred nami so še trije shodi: v Topolovcu pri Sočergi (31. avgusta), v Starodu (28. spetembra) in na Nanosu (29. septembra).

Vsak romarski shod se bo začel s sveto mašo ob 17.00, ki jo bo vodil škof Jurij ali drug mašnik, ki ga bo škof določil. K somaševanju smo vabljeni vsi duhovniki. Po sveti maši bo v cerkvi kratka predstavitev cerkve.

Zadnjo julijsko nedeljo pa je bil shod v Bošamarinu pri Kopru. Maši je sledilo predavanje mag. Marka Rijavca z naslovom »Katehet, prerok za danes.” Ob kristjanu, ki drugim oznanja Božjo besedo je prerok za današnji čas tudi kristjan, ki se odloči vsak dan bolj zavzeto in predano moliti.

Sv. Hieronim v koprski stolnici, foto: (c) Tino Mamić

Zadnji dan septembra goduje sveti Hieronim, ki mu je v koprski škofiji posvečenih šest podružničnih ali romarskih cerkva: Bošamarin – župnija Koper-stolnica, Čelje – župnija Ilirska Bistrica, Koritnice – župnija Knežak, Kozana – župnija Biljana, Nanos – župnija Podnanos, Topolovec – župnija Sočerga.

Zakaj je pomeben ta svetnik? Koprski škof Jurij Bizjak je pojasnil takole: “Hieronim je bil rojen okrog leta 345 v mestu Stridon, ki je tudi po našem mnenju ležalo na Krasu, na tromeji treh tedanjih pokrajin. Izhodišče za ugotavljanje lege kraja je, kakor je tudi vsem znano, oznaka ‘quod Dalmatiae quondam Pannoniaeque confinium fuit.’ Malo verjetno je namreč, da bi pisec mesto istovetil s sorazmerno dolgo mejo med dvema pokrajinama, bolj verjetno pa je, da je mesto istovetil s stičiščem meja dveh pokrajin na meji s tretjo pokrajino: Zahodno mejo Dalmacije in Panonije na meji z Italijo.

S tega sveta pa se je sveti Hieronim poslovil 30 septembra leta 419 ali 420. Zato torej slavimo 1600 letnico svetnikovega odhoda v večnost. Z velikim veseljem torej podpiram pobudo, ki jo je dal dr. Rafko Valenčič, velik poznavalec svetega Hieronima in pisec knjige ‘Sveti Hieronim – mož s Krasa,’ da naša škofija obeleži to okroglo obletnico odhoda našega rojaka in ga po njemu posvečenih naših cerkvah in drugih obeležjih še dodatno počastili in predstavili različne vidike njegove orjaške osebnosti.”

Sv. Hieronim na Nanosu (župnija Šembid), foto: (c) Tino Mamić

Veliki poznavalec svetnikov msgr Silvester Čuk je o njem napisal: “Hieronim (grško “človek s svetim imenom”) se je rodil okoli leta 345 v  mestu Stridon na meji z Dalmacijo, južno od črte Akvileja-Emona, morda  na sedanjih slovenskih tleh (obstaja več domnev). Starši so bili  premožni in so bistrega sina poslali v šole, najprej v Milan, nato v  Rim. Imel je čudovit spomin in izreden dar za učenje jezikov. Nekaj časa  se je družil z veseljaško mladino. Proti koncu rimskih študij se je  vpisal med katehumene in na velikonočno vigilijo leta 366 ga je papež  Liberij krstil. To je zanj pomenilo začetek novega življenja. Veliko je  potoval in si širil obzorje. Leta 370 je šel v Oglej, kjer se je  pridružil občestvu, v katerem so prebirali Sveto pismo in razpravljali o  bogoslovnih vprašanjih. Bili so povezani s podobno bogoljubno družbo v  Emoni (Ljubljani). Pot ga je zanesla na Vzhod, v sirsko Antiohijo, kjer  se je učil grščine in hebrejščine ter se poglabljal v študij Svetega  pisma. Tri leta je preživel kot spokornik v puščavi, pa je uvidel, da to  ni zanj. Leta 379 se je dal posvetiti za duhovnika in se spet odpravil  na pot. Ustavil se je v

Carigradu pri škofu Gregorju Nacianškem, ki mu  je bil predvsem učitelj v razlaganju Svetega pisma. Leta 382 je prišel v  Rim in papež Damaz ga je izbral za tajnika. Spoznal je njegovo učenost  in spodbudil ga je, naj predela neustrezni latinski prevod Svetega  pisma. Najprej je pregledal evangelije nato še druge knjige Nove zaveze.  V Rimu je postal duhovni voditelj pobožnih žen, katerim je razlagal  Sveto pismo. Papež Siricij, ki je na Petrovem sedežu nasledil Damaza, ni  kazal posebnega zanimanja za Hieronimovo delo, zato je sklenil  zapustiti Rim in se za zmeraj preseliti na Vzhod. To je storil leta 385.

Tisa v Stranah pri Razdrtem, pod katero naj bi po legendi pridigal sv. Hieronim. Foto: (c) Tino Mamić

Ko je prišel v Palestino, je Hieronim kot romar in raziskovalec  obiskal najprej kraje, omenjene v Svetem pismu, nato je odšel v Egipt.  Leta 386 se je s svojimi spremljevalci vrnil v Betlehem, kjer je vodil  moški samostan; od takrat Palestine ni več zapustil. Tedaj se je za  Hieronima začelo obdobje prizadevnega dela, ki je trajalo skoraj  trideset let. Živel je v najstrožji askezi in ves čas posvetil  prevajanju in pisanju. V Betlehemu je napisal svoja najpomembnejša  bogoslovna in asketska dela, tam je dokončal svoje življenjsko delo –  prevod – Svetega pisma Stare zaveze iz hebrejščine in aramejščine. To je  bilo delo, ki bi dandanes za več let zaposlilo množico strokovnjakov,  on pa ga je opravil sam (pri prevajanju je imel v pomoč mnogo pisarjev)  in sicer tako temeljito, da je bil prevod splošno sprejet; tridentinski  koncil je leta 1546 Hieronimov prevod sprejel za uradno svetopisemsko  besedilo rimskokatoliške Cerkve. Delal je do zadnjega, k večnemu počitku  je odšel 30. septembra, najverjetneje leta 420 in na ta dan je njegov  god v svetniškem koledarju vesoljne Cerkve.”

Ne spreglejte
Naloži več