Da ne bi pozabili: Lojze Bratuž

Danes se spominjamo krute smrti goriškega mučenca Lojzeta Bratuža. Umrl je 16. februarja 1937, le dan pred 35. rojstnim dnem. V goriški bolnišnici je v hudih mukah umiral dva meseca, potem ko so ga fašisti po maši v Podgori prisilili, da je popil strojno olje, pomešano z bencinom. Njegov “zločin”: rojake na Primorskem je učil peti pesmi v materinem jeziku!

Storilci za umor niso bili nikoli kaznovani, čeprav so italijanske oblasti vedele, kdo so fašisti, ki so Lojzeta kruto mučili. Zaprli in mučili so tudi Lojzetovo ženo Ljubko Šorli (1910-1993), učiteljico in pesnico. V spomin na trpljenje in moža je napisala vrsto pretresljivih pesnitev.

“Razgibal je veter široke poljane,
da bilka je vsaka na njih vztrepetala;
a misel je moja med križe zbežala,
kjer v sencah cipres so solze posejane.
In tam med cipresami dragi počiva…
Ko v poznih večerih vrhovi šumijo,
o moji ljubezni mu v noč govorijo,
da v hladni gomili vse mirneje sniva.”

Lojze Bratuž, Foto: Renato Podbersič

Lojzeta Bratuža so morali na skrivaj pokopati na centralnem goriškem pokopališču, saj so se fašistične oblasti bale upora ljudi. Na sedmini je mašo vodil Lojzetov prijatelj, duhovnik Filip Terčelj, in še eden v vrsti odločnih narodnih buditeljev pod fašizmom. Zaradi tega je moral zbežati v Jugoslavijo, januarja 1946 pa je postal žrtev komunističnega nasilja.

(Besedilo je zgodovinar Renato Podbersič danes objavil na svojem profilu Facebooka)

Lojze Bratuž, Foto: Renato Podbersič
Ne spreglejte
Naloži več