Stoletnica rojstva Janka Premrla Vojka

Šembid, župnijska cerkev (Podnanos). Foto: Boštjan Nabergoj

Ob stoletnici rojstva vipavskega odpornika in junaka Janka Premrla Vojka je bila v njegovi župnijski cerkvi, kjer je bil tudi krščen, spominska maša.

Med pridigo je dr. Primož Krečič povedal: “Ob stoletnici rojstva Janka Premrla iz Šembida pod Nanosom, želimo moliti in prositi za njegov pokoj, pa tudi za pokoj vseh, ki so v težkih časih pred, med in po vojni darovali življenja za narodno skupnost na Vipavskem in Primorskem.

Preizkušnja

Čas med obema vojnama je bil velika preizkušnja za naše ljudi in njihovo narodno istovetnost. Italija je zasedla te kraje in začela s sistematičnim potujčevanjem. Bilo je veliko nasilja in konspiracije ter kršenja temeljnih človekovih pravic in dostojanstva. Iz Julijske krajine se je zato izselilo veliko število  Slovencev, kar je predstavljalo veliko praznino za narodno prisotnost. Na vseh krajih so prepovedovali slovensko besedo in kulturo, zavetje pred tem je ostalo le v cerkvah in zakristijah. Tu so naši marljivi in z ljudstvom povezani duhovniki poučevali otroke verouk v domačem jeziku in spodbujali narodno pripadnost ter petje slovenskih  pesmi. Imeli smo  voditelje, ki so podpirali ogroženo ljudstvo: Virgil Šček, nadškof Sedej, Filip Terčelj in drugi, zlasti goriški krog, ki je bil povezan z Alojževiščem, Mohorjevo družbo in drugimi ustanovami, ki so bile branik slovenstva in dostojanstva naših ljudi. Fašizem je puščal za seboj velike rane in krivice. Lojzeta Bratovža so zastrupili, da je za posledicami umrl. Tudi drugih narodno zavednim ljudem je onemogočil delovanje. Mnogi so pristali v zaporih in kasneje v taboriščih.

Okoliščine smrti nepojasnjene

Poleg narodno kulturnega upora je nastal tudi oborožen upor, zlasti v krogu tigrovcev in kasneje primorskih partizanov. Bili so bili blizu ljudstva in uživali njihovo podporo. Potem so prišli drugi vplivi, ki so na zasenčili osvobodilni odpor in postavili v središče nasilno revolucijo. Začela se je zmeda med ljudmi in žal mnoge žrtve bratskega pobijanja. Nekaj, kar se zdi nezaslišano in na kar ni padlo naše ljudstvo zlasti po zaslugi duhovnikov, ki so naredili velike žrtve, da ne bi prišlo do razkola v narodu. Med temi je bil tudi Filip Terčelj, ki je bil tepen od fašistov, nacistov, od klerikalnih skrajnežev in ne nazadnje od komunistov ter likvidatorjev. Tudi okoliščine smrti Janka Premrla niso dokončno pojasnjene in verjetno tudi ne bodo. Kljub temu ostaja simbol odpora ponižanja primorskega človeka, domoljuba, katoličana, Slovenca in nas povezuje.

Danes smo združeni v tem svetem kraju, da bi prosili za očiščenje naših rajnih, zlasti Janka Premrla, ki si je prizadeval za enakost in pravičnost med ljudmi ter svobodo. Naš namen ni, da bi vrednotili zgodovino, ampak, da prosimo zato, da bi bili mrtvi v miru. Rez, ki se je začel med vojno in se nadaljuje do današnji dni, se bo moral ustaviti, da ne bomo z njim obremenjevali še novih generacij. Z nasiljem ni mogoče rešiti zla, prav tako ne s pozabo. Potrebno je ozdravljenje, kesanje, spoštovanje, žrtev, kar je s svojim darom pokazal naš Gospod Jezus Kristus. Morda smo Primorci poklicani, da naredimo bolj jasen korak sprave in potem povabimo k spravi še naše brate zlasti v Ljubljani, na Dolenjskem in Notranjskem, da dostojno pokopljemo vse žrtve in začnemo dihati s polnimi pljuči kot en narod in družina ene matere. Tudi kristjani bi morali narediti več za pokop pokojnih in spravo med živimi.

Terčelj in Premrl

Zrastel sem iz okolja, v katerem se je ohranil živ spomin na Janka Premrla, o njem mi je govorila zlasti stara mama, pogovarjal sem se s starejšimi ljudmi v vasi. Spoznaval sem, kako so ga spoštovali in podpirali. Imeli so ga za svojega junaka in takšen ostaja tudi skozi čas. Ljudski živi spomin, se ne moti, tako v njem na Primorskem vedno bolj dvigata dva lika: Filip Terčelj in Janko Premrl, vsak na svoj način. Vedno močnejša sta. To si lahko danes povemo ob stoletnici rojstva in smo na to ponosni. Žrtve življenja ni mogoče ustaviti ali zakriti, močna je in gre naprej.

Jankov stric Stanko, znani skladatelj slovenske himne in duhovnik,  je pogosto zavil h grobnici herojev v Ljubljani in se v molitvi pogovarjal s padlim Jankom. Naj njegova žrtev in žrtve drugih padlih ter umorjenih izprosijo blagoslov šembidski župniji, ki se pripravlja na misijon, naši Vipavski in Primorski pa naj pomagajo, da bomo združili vse pozitivne sile in obvarovali, okrepili ter razvili življenje našega naroda, tako kot so to storili v svojem času Filip, Janko in drugi.

Ne spreglejte
Naloži več