Nekontroliran izbruh žolča

Milan Gregorič

V trenutku, ko se nova vlada pogumno, odločno in nesebično spopada z enim največjih izzivov človeštva po drugi svetovni vojni, ji je Boris A. Novak vrgel v obraz nekaj žolčnih, strupenih, z ničemer utemeljenih in žaljivih izjav, ob katerih me je dobesedno zazeblo pri duši. Zato sem se odločil, da se oglasim, kajti »nič tvegati, nič storiti, pomeni služiti« (Drago Jančar). Naj navedem le nekatere od njih: »Vodilni politiki na stežaj odpirajo vrata kontrolnih vzvodov demokratičnega družbenega reda paravojaški drhali«. Matej Tonin pa naj bi bil s svojim »blebetanjem povsem nesposoben za opravljanje tako zahtevne in odgovorne funkcije, kot je položaj ministra za obrambo RS«. Predlog ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa o vključitvi dela vojske v pomoč in razbremenitev policiji na južni meji pa naj bi bil »simptomatična napoved izrednih razmer, politične strahovlade«. Predsednika države pa je Novak še posebej popljuval in hkrati dobesedno preganjal s položaja, ker bi naj spričo »bolestne kombinacije narcisizma in strahopetnosti izgubil stik s stvarnostjo zgodovinskega trenutka, tako da njegove prazne in porazne geste škodijo ustavno določenemu demokratičnemu družbenemu redu RS in ugledu naše države v svetu«…Sestavek pa naj bi zaključil s pozivom: »Sodržavljanke in sodržavljani, mi pa vemo, kaj nam je storiti«!

Nekaj misli v bran popljuvanim politikom

Milan Gregorič

V tem kratkem sestavku ni prostora za argumentiran odgovor na vse žaljive obtožbe, ki jih je Novak izrekel v svoji uničujoči kritiki sedanje vladne ekipe, zato se bom omejil zgolj na nekaj misli in ugotovitev. Janša pri tem ni bil posebej imenovan, vendar niti malo ne dvomim, da je bil pljunek namenjen tudi ali predvsem njemu kot »vodilnemu politiku«. Saj je ravno on že prek tri desetletja glavna tarča surovih pogromov sprijenega zakulisja slovenske levice, ker je trenutno edini pomladni politik, ki ji lahko po demokratični poti iztrga oblast iz rok. Začelo se je že v prejšnjem režimu, ko je med prvimi tvegal spopad s povampirjeno JLA, in zaradi tega tudi končal v zaporu. Na kar je s svojimi političnimi sopotniki dvignil na noge slovensko javnost, kar je kasneje pripeljalo do epohalnih dogodkov in sicer  zloma komunizma, demokratizacije, ustanovitve slovenske države in njene umestitve v njeno naravno evropsko okolje. Prav tako je tudi tvegal spopad z okultnimi levičarskimi centri moči v tranziciji, ki so močnejši od njega, in so ga prek politično skorumpiranih represivnih organov in medijskih pogromov večkrat zapored poskušali politično umoriti, a jim to ni uspelo. Dr. Stane Granda je zapisal (Demokracija, 7. 6. 2018), da Janša sicer ni svetnik, vendar zgodovina »ne razvršča ljudi po osebnih napakah, ampak praviloma po osebnih zaslugah. In tu je Janša v novejši zgodovini skupaj s Pučnikom in z nekaterimi drugimi osebnostmi brez konkurence«. Sam bi k temu še dodal, da bo že s tem, kar je doslej prestal in ustvaril, ostal v kolektivnem spominu naroda kot izjemna osebnost novejše slovenske zgodovine tudi še potem, ko o njegovih preganjalcih in rabljih ne bo ne duha ne sluha več.

Matej Tonin je zaenkrat spoštovan in ugleden vodja parlamentarne stranke, ki je nedavno tega ob izvolitvi za začasnega predsednika DZ dobil plebiscitarno podporo poslancev, kot nihče še doslej. Njegovi nastopi so umirjeni in jasni ter jih lahko samo hudoben človek razglaša za »blebetanje«. Kako bo obvladoval ministrsko funkcijo, bo pokazal čas, in je zato vsakršno vnaprejšnje napovedovanje njegove nesposobnosti zlonamerno početje. Tudi nastopi Aleša Hojsa so jasni in razumljivi, njegova dejanja pa transparentna in odločna. Celotna vladna ekipa pa se je, ob zglednem sodelovanju z drugimi družbenimi akterji, kljub pobesnelim poskusom levičarske falange, da bi preprečili njen nastanek oziroma jo razbili, pogumno lotila reševanja katastrofalne zapuščine prestrašenega Šarca, ki je prvi zapustil barko, ko se je začela potapljati. Pri tem se je izpostavila strahovitim tveganjem, zdravstvenim, gospodarskim in travmi klestenja napihnjenih proračunskih izdatkov ter si kljub morebitnim napakam pri delu zasluži naše veliko spoštovanje, podporo in solidarnost. Z ničemer utemeljeno podtikanje pučističnih namenov Hojsovemu predlogu, da bi naj vojska vskočila na pomoč policiji na južni meji, ter jo s tem tudi razbremenila, je bolestno nakladanje. In to v času, ko pa je vsa Južna Evropa, od Španije do Balkana, zavarovala svoje meje pred migrantskim stampedom tudi z vojsko in celo s skupnimi vojaškimi enotami EU (Frontex). Očitki, da vidni politiki potiskajo državo v roke »paravojaške drhali«, pa so naravnost ogabni. V Franciji so se npr. pri obvladovanju izzivov, ki jih povzroča nezadržen migrantski val, zlasti na južni meji pa tudi v notranjosti, s soglasjem oblasti, formirale skupine Voisins Vigilants Solidaires (Budni in solidarni sosedje), ki niso oboroženi, a se povezujejo med seboj in s policijo zaradi obveščanja o dogajanju na terenu. Od leta 2012, ko so se te skupine pojavile, pa do leta 2016 se je vanje vključilo že okrog 250.000 družin, ki jim je policija hvaležna za njihovo poročanje, ter jih nihče ne psuje z »drhaljo«, ki bi naj ogrožala demokracijo.

Drhal

Sicer pa smo v Sloveniji res že srečali nekaj drhali, vendar drugačne provenience, kot je to verjetno imel v mislih Novak. Npr. v Mariboru in Ljubljani ob poskusu rušenja nekdanje Janševe vlade in nekaj tudi na (proti)migrantskem shodu na Kotnikovi, kjer so se njeni pripadniki pojavili zakriti v črne maske z debelimi palicami v rokah, kot njihovi verjetni vzorniki džihadisti. Nekoliko se je drhal zganila tudi v tem trenutku, a očitno okoliščine niso ravno naklonjene kakim njenim mračnim podvigom. Prikritih groženj, »da pa mi vemo, kaj nam je storiti«, ne bom komentiral, ker me zloslutno spominjajo na čase, ki bi jih rad pozabil.

Po predsedniku Borutu Pahorju pa leva falanga  že dolgo pljuva, ker se ji je »spridil«, ko se je npr. kot prvi na levici, po Kavčiču, uprl diktatom njenega obskurnega rdečega političnega zakulisja. Prvič že z odločitvijo, da SD ne bo šla v koalicijo z Zoranom Jankovičem. In, drugič, ko ga je to zakulisje najprej ustoličilo za premiera, in se ga potem, ko je zapadel v veliko človeško stisko in odslužil, odreklo, ter ga pustilo v obcestnem jarku, kot tudi mnogo drugih murgelskih političnih trupel. A ga to ni zlomilo, ampak se je dvignil, močnejši kot prej, in se jim uprl, rešil s tem svoje človeško dostojanstvo ter jih na predsedniških volitvah dvakrat zapored porazil. Bil je prvi predsednik, ki nam je javno sporočil, da pred sleherno pomembno odločitvijo prisluhne predvsem svojemu umirjenemu notranjemu glasu, ki je njegova »najljubša glasba«. In tudi prvi predsednik, ki se trudi enako obravnavati prvorazredne in drugorazredne, kot npr. verne državljane, ki jih je prejšnji režim pol stoletja potisnil v katakombe, in bi jih še danes rad videl tam.

V novicah
Load More