Razumni ljudje in razumni politiki v vsej zgodovini in po vsem palnetu za ljudske in nacionalne praznike izbirajo izključno praznike, ki povezujejo. In nikoli take, ki razdvajajo. Kaj šele dneve, ki povzročajo bolečino in razkol. Že sam izraz »nacionalni praznik« vsakomur pove, da gre za praznik celotne nacije, vseh ljudi.
Spomin na gorje
https://nova24tv.si/slovenija/ljudje/zrtve-komunisticnih-pobojev-v-stevilkah-to-so-neosebe-brez-pravice-do-groba/
27. april pa je popolno nasprotje te logike. Pustimo mitologijo in laži, ki jih učitelji v šolah in politiki v medijih širijo o tem dnevu. Pomislimo samo na to, da se polovica naroda ob tem dnevu spomni na vse gorje, ki so ga partizani naredili nad Slovenci. Poskusimo si zamisliti, kako bi se počutili ljudje iz drugega tabora, če bi jim za nacionalni praznik oblast vsilila dan ustanovitve vaških straž.
Ne glede na to, kaj si kdo misli o 27. aprilu, je to datum, ki naorod razdvaja in ne združuje. Ker sprave glede bratomorne vojne, v kateri je umrlo kar 100.000 Slovencev in »samo« 6.000 okupatorjev, še vedno ni, pa to stanje bolj kot beseda razdvajanje označuje beseda razkol. Dneva, ki prinaša razkol, ne moremo imenovati praznik, ampak kvečjemu »razkolnik«.
Pozabljeni 13. maj
Zanimivo, kako slovenska levica noče slišati nič o 13. maju 1941. To je bil dejansko dan prvega spopada slovenskega odpora z okupatorjem. Šlo je za organizacijo Tigr, ki je bila dejansko vsenarodna in so bili komunisti v njej samo enakopravni člani. Zaradi partizanske mitologije, ki skriva kot kača noge dejstvo, da slovenska partija ni nasprotovala okupatorjem, ki so zasedli deželo, saj je Moskva takrat bila v paktu z Berlinom. V boj proti okupatorjem so šli šele julija 1941, ko jim je to po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo ukazal Stalin.
Tega slovenska levičarska elita še danes noče slišati. Tigr je zato še danes v zgodovinskih učbenikih marginaliziran. Primorsko domoljubno društvo Tigr pa se je prilagodilo in podredilo partizanski veteranski organizaciji. Mimogrede, 6. maja bo v Vipavi prvi zbor novega društva Tigr, ki ne bo plesalo po taktih zveze takoimenovanih borcev.
Bahavost in triumfaličnost
Zakaj slovenska levičarska elita vztraja pri dnevu, ki polovici naroda vzbuja vsaj mešane občutke če že ne odpira starih ran? Prvič zaradi bahavosti in triumfaličnosti. Hoče pokazati, kdo je na tem zemlji gospodar. Hoče tudi pokazati, kdo to ni.
Vampirji
Drugič pa zaradi stare in preizkušene partijske taktike. Le-ta vedno svojim nesomišljenikom vsiljuje v usta kletev in v roke orožje. »Če bele garde ne bo ustvaril nasprotnik, jo moramo ustvariti mi,« je rekel in zapisal Edvard Kardelj. Vsiljuje nasilje. Partija namreč vedno zamaguje samo, ko pride do krvi.
Podoobno kot danes islamisti: z vsemi silami hočejo čimbolj razjeziti nasprotnika in ga privesti do tega, da bo prijel za orožje. Skrajni islamisti in komunisti so vampirji, ki brez krvi ne morejo preživeti.
Levičarska elita si zato sploh ne želi, da bi imeli skupen praznik. Nasprotno. Noče ga. Hoče dan, ki razdvaja. Želi si, da bi s praznikom užalili in jezili. To je njih dialektika.
Kolumna je bila prvič objavljena na portalu Domovina.je: KLIK. Pod člankom je tudi nekaj komentarjev bralcev. Precej zanimivih. Pri nekaterih, sicer razumsko argumentiranih trditvah se namreč vidi, da kolumne niso razumeli. Gotovo je to najprej zaradi besedila, ki jih očitno ni prepričalo. A zdi se, da je problem tudi v ljudeh samih, ki desetletja poslušajo ene in iste argumente (mogoče imajo od tega tudi kake koristi) in postanejo nekakšni "verniki" partizanske mitologije. Takim pa argumenti ne pomagajo.
