Sv. Leopold Mandić, tudi malce primorski svetnik

Cerkvica v Hercegnovem nad zalivom svetnikov, ki ima v spomin na svojega rojaka na pročelju njegovo podobo. Foto (c): Tino Mamić

Hrvati zaliv, od katerega danes posedujejo samo še skrajno točko rta Prevlaka, imenujejo zaliv svetnikov. Med šestnajstimi svetniki zaliva je najbolj znan je sv. Leopold Mandić, ki je bil rojen v Hercegnovem. V tem nekoč povsem katoliškem mestu, obdanemu s pravoslavnimi vasicami, se je 12. maja 1866 rodil Bogdan Mandić, ki je Leopold postal šele ob sprejemu med kapucine.

Neuresničena želja

Vse življenje se je zaman trudil, da bi ga predstojniki poslali na vzhod, med pravoslavne brate. Danes bi jih veliko našel tudi v svojem domačem kraju, kar na zunaj vidimo tudi po mnogih napisih v srbski cirilici. Največkrat so ti napisi samo cirilični, brez latiničnih, kvečjemu je tu in tam kaka angleška beseda zaradi turistov.

Eno leto Koprčan

Sv. Leopold Mandić

Mandič je od 6. aprila 1905 do 9. septembra 1906 živel in deloval v Kopru. Bil je vikar koprskega kapucinskega samostana. Danes je tam cerkev sv. Marte, kjer je vsako leto maša njemu v čas. Pred leti je bila na ogled tudi njegova meniška celica. Cerkev danes uporabljajo pravoslavni Srbi. Koper je bil takrat pretežno italijansko mesto. A predvsem po občevalnem jeziku. Slovencev, pa tudi Hrvatov je v mestu vedno živelo veliko, o čemer pričajo tudi mnogi poitalijančeni priimki.

Silvester Čuk, duhovnik in novinar, ki je o svetnikih napisal priljubljeno knjigo Svetnik za vsak dan, o njem piše:

“Začutil je živo željo, da postane misijonar in delavec za edinost med verujočimi. To željo je hotel uresničiti v kapucinskem redu. Jeseni 1882 je prišel v kapucinsko semenišče v Vidmu, kjer je ostal dve leti. Maja 1884 je dobil redovniško obleko in redovniško ime Leopold. Po letu noviciata je šel v Padovo študirat filozofijo, nato pa v Benetke teologijo. V duhovnika je bil posvečen 20. septembra 1890 v baziliki Marije Zdravja bolnikov v Benetkah.

Spovednik

Njegovo ‘misijonsko’ delo je bilo spovedovanje. Kot spovednik je ostal v Benetkah sedem let, potem je bil tri leta predstojnik kapucinskega samostana v Zadru. Od tam je bil poklican za spovednika v Bassano del Grappa, nato pa se je znova približal svojemu ljubljenemu Vzhodu: postal je bil namreč samostanski vikar v Kopru. Iz Kopra je pater Leopold odšel za spovednika v samostan Thiene pri Vicenzi, oktobra 1909 pa je prišel za spovednika v kapucinski samostan Sv. Križa v Padovi in tam je z manjšimi presledki ostal vse do svoje smrti – triintrideset let.

Pater Leopold je bil vse življenje bolehen, vendar je kljub temu dočakal kar lepo starost – 76 let. Zadnja leta se mu je zdravje močno poslabšalo. Marca 1942 so odkrili raka na požiralniku. Vedno bolj se je bližal dan, ko bo Bog svojega zvestega služabnika poklical k sebi. To se je zgodilo 30. julija 1942. Zdaj njegovo nestrohnjeno telo počiva v kapeli kapucinske cerkve v Padovi. Papež Pavel VI. ga je leta 1976 razglasil za blaženega, Janez Pavel II. pa leta 1983 za svetnika in zavetnika spovednikov.”

Ne spreglejte
Naloži več