Zaljubljenost v morilca – mitologija

25. maj še dandanes nekateri praznujejo kot rojstni dan Josipa Broza Tita. Čeprav gre za dokazano izmišljen datum. Mitologija, posebej pa vraževerje, sta imuna na argumente. Če temu dodamo še neizobraženost, je jasno, zakaj se v mnogih slovenskih lokalih še dandanes bleščijo podobe človeka, ki je svetovni lestvici množičnih morilcev na 13. mestu z več kot pol milijona žrtev.  Tako vsaj pišejo mnogi zahodni mediji. Tudi znani britanski Daily Mail, katerega spletne strani obišče 100 milijonov unikatnih bralcev mesečno. Slovencev med njimi bržkone ni veliko…

Na zajtrku s Titom

Zgodilo se je konec nekega poletja, ko sem s sinovoma po prelepemu izletu po vršacih pod Triglavom, avto parkiral sredi slovenskega turističnega bisera. S hojo smo si seveda zaslužili obilen zajtrk. Zaradi pomanjkanja časa nismo šli v znano slaščičarno s slovitimi blejskimi paštakremami (ki jih na Kranjskem imenujejo za kremšnite), ampak kar v najbližjo. »Tiger bar«. Dovolj okusno urejen, natakarica pa prijazna. Kava dobra. Paštakrema bi si pridevka »blejska« sicer nikakor ne zaslužila, je pa vendar bila toliko blizu slovenskemu povprečju, da sem jo zmazal. No, ja, mogoče je k temu res veliko pripomogel apetit, ki sem ga prinesel z gora. A pustimo to. Splošna ocena bi bila 3, torej dobro, brez presežnikov, a brez vsakega slabega spomina.

A se je zapletlo, ko sem si šel umit roke vstopil do šanka. Oziroma do točilnega pulta, lepše povedano. Na njem je bila namreč prava pravcata razstava mitoloških fotografij ljubljenega vodje Josipa Broza Tita. Smehljajoča se Tito in Jovanka. Prešerni Broz. V gobelin uvezeni jugoslovanski maršal iz profila. In še nekaj pocukranih fotografij, ki se jih ne bi sramoval niti najboljši svetovni muzej kiča.

Seveda sem natakarici povedal, da bi v primeru, če bi bil ta osladni oltarček videl prej, v bar sploh ne bi vstopil. In da me sem ne bo nikoli več. Na vprašanje, kaj me moti, pa sem odgovoril, da imam pač slabo mnenje o človeku, ki je dal po vojni pobiti več kot 100.000 ljudi in vsaj 20.000 Slovencev.

Bar Tiger nima samo nekje v ozadju za točilno mizo obešene fotografije nekega politika, o katerem imamo ljudje različna mnenja. Ima razstavo fotografij človeka, ki je osebno kriv za desettisoče pomorjenih mladih fantov, žena in otrok. Sramota za ves Bled in njegov turizem očitno nikogar ne moti. Lahko pa pomislimo, kaj bi ob podobni razstavi Mussolinijevih podobic v kakem baru v Rimu dejal kak slovenski turist.

Podobnih oštarij in gostišč je po vsej državi kar nekaj. In to nikogar ne moti. Razen redkih posameznikov, ki tja zavijejo samo enkrat. In še bolj redkih, ki svoje nestrinjanje tudi povedo. Še na spletu je tega malo.

Demokrati le molčimo

Najraje ostanemo tiho, ker se »nočemo kregati«. Se nočemo »ločevati« na »naše« in »vaše«. Nočemo biti nestrpni. In se nočemo »kregati« o »politiki«. In hočemo »gledati naprej«, ne pa »nazaj«, potemtakem se o »zgodovini« ne bomo »prepirali«.

S svojimi nedejanji pa tako pravzaprav pripomoremo, da politični aktivisti svoje agresivne ideje neovirano širijo in ustvarjajo okolje, kjer je propagiranje levičarske diktature spodobno dejanje.

Kaj storiti? Mogoče bi pomagalo, da bi na spletu javno objavili črno listo vseh lokalov, kjer slavijo totalitarne simbole. In povabili ljudi, da dopolnjujejo seznam – seveda tako, da s telefončki fotografirajo komunistične ikone, kar bi se na spletu tudi objavilo kot dokazno gradivo. Mogoče bi pa to politične aktiviste med oštirji vendarle spravilo k pameti?

Del kolumne je bil objavljen v tedniku Demokracija (3.9.2015). Kolumno najdemo tudi v knjigi Dalmatino, kjer so zbrane avtorjeve najboljše in najbolj odmevne kolumne. Kdor želi knjigo Dalmatino, jo lahko dobi, po želji tudi s Tinovim podpisom in/ali posvetilom za 20 evrov: 031 646 870, info@tinomamic.eu

In the news
Load More