Tovarišija, osvoboditev (spomin na Vinka Kobala)

Msgr. Vinko Kobal v Stržišču Foto (c): Tino Mamić

Konec druge svetovne vojne je 17-letnega Vinka Kobala našel v semenišču v Vidmu. Ko je dve leti kasneje postalo dokončno jasno, da bosta Gorica in Videm pripadla Italiji, ga nihče ni mogel zadržati, da ne bi študija bogoslovja nadaljeval v Ljubljani.

Kasneje je o svoji odločitvi podvomil, saj ga tajna policija Udba ni le zasledovala in zasliševala, ampak tudi dvakrat zaprla. Takoj po duhovniškem posvečenju junija 1951 so ga zaprli in na novo mašo v rojstnem Vrhpolju se je moral tri mesece “pripravljati” v ječi.

V Ročinj, svojo prvo župnijo, je prišel kot “mlad, suh, koščen fantič”, se spominja neka domačinka. “Kako so mu sobratje duhovniki očitali, ko se je udeležil prvega civilnega pogreba v domači fari,” opisuje odločen Kobalov značaj. Njegovi kritiki so kasneje za njegovo odločnost in vpliv skovali izraz “kobalizem”, kar je kot štos potem uporabljal prav Kobal sam.

Takoj je začel zbirati mlade veroučence, ki jih je spremljal tudi, ko so se razkropili po srednjih šolah. Mladinski verouk so zato imeli kar na (novo)goriški železniški postaji, v čakalnici tretjega razreda. Mlade je vozil tudi v hribe na taborjenja, kar je bilo pohujšljivo tako za pregovorno tradicionalne cerkvene oblasti kot za tajno policijo. Starim normam se je upiral predvsem s humorjem. “Kdor mi pove vic, ki ga še nisem slišal, mu plačam pivo,” se je rad pošalil z mladimi.

Stržišče je postalo duhovno središče

Teden mladinskega druženja v hribih v Stržišču pod Črno prstjo so poimenovali duhovne vaje, čeprav je bilo same molitve bolj malo. Na te poletne in zimske tedne duhovnosti je od leta 1965 vsako leto prišlo po več sto mladih iz vse Slovenije in zamejstva. Število je naraščalo, zato so podobne tedne začeli organizirati po vsej Sloveniji.

Monsinjor Kobal je bistveno vplival na vzgojo krščanskih laikov v povojnem času. Ob njem so rasli številni intelektualci, ki so pomembno sooblikovali prehod iz komunizma v demokracijo. Če se omejimo samo na politike, katerih imena (pač) najbolj poznamo: Janez in Marjan Podobnik, Alojz Peterle, Edvard Stanič … V Stržišče so hodili skoraj vsi pomembni primorski krščanski intelektualci.

Vinko je skoraj vsako leto izdal pesmarico s pesmimi za mlade, ki so jih mladi ob kitari prepevali na duhovnih vajah. Sčasoma so te verske popevke postale znane po vsej Sloveniji in so še danes pomemben del mladinske pastorale.

Gorska tovarišija

Gore so bile Kobalova ljubezen, ki jo je učinkovito prenašal na mlade. Enodnevni izlet na Rodico in Črno prst je še danes sestavni del duhovnih vaj. Pri tem ne gre samo za rekreacijo in športnega duha, ampak za vzgojo. Deset težkih nahrbtnikov, v katerih je voda, si mladi izmenjujejo in tako v praksi preizkušajo krščanskega duha oziroma solidarnost, tovarištvo in prijateljstvo.

Tovarišija ali druščina je bilo temeljno vodilo Kobalove duhovnosti. Po zgledu pokojnega italijanskega duhovnika Luigija Giussanija je mlade navduševal za skupnost. Druga njegova temeljna ideja je bila osvoboditev, kar pomeni osvoboditi se tradicije in si tradicionalne prijeme ponovno osmisliti.

Obe ideji je v svoje gibanje Skupnost in osvoboditev (Communione e liberazione, CL) vgradil že Giussani in ustvaril tovarišijo, ki je postala pomemben del italijanske družbe. Kritiki jim očitajo vpliv na politiko, ki je bila do propada krščanske demokracije (Democrazia Cristiana) posebej velik.

Ne spreglejte
Naloži več