Vsa Slovenija bi se morala začeti zavedati bogate istrske kulture, meni Nadja Rojac, Istranka, ki živi v Trstu. Prepričana je, da bi se otroci v šoli morali učiti tudi glagolice, ki je bila v slovenski Istri živa še pred dobrim stoletjem. “Če nimaš trdnih korenin, lahko kmalu izgineš v morju multikulturnosti,” opozarja Rojčeva, ki je bila mentorica študijskega krožka Beseda slovenske Istre. Krožek je ustanovila sociologinja Leda Dobrinja v svoji Hiši od ćiuda v Loparju ustanovila študijski krožek Beseda slovenske Istre. To je bilo kmalu po osamosvojitvi Slovenije, ko se je v Istri začela tretja renesansa, kot je to imenoval pisatelj Boris Pahor.
Kaj se je zgodilo, da ste začeli brskati po preteklosti Istre?
“Leda Dobrinja je v prvi številki glasila Brazde s trmuna napisala: ‘V Istri, ki je bila predolgo prezrta in zanikana, se poraja potreba, da se najde, vidi in otiplje. Da spregovori v svoji govorici, zapiše svoje življenje …’ Če sežemo v zgodovino, vidimo, da so bili Istrani stoletja prezrti, zanikani in teptani. Vse oblasti so Istro samo izkoriščale.”
Kje se to vidi?
“Oblastniki so odnašali vse, kar je Istra premogla: od kamna do lesa, od premoga do morske soli, od vina do oljčnega olja in zgodnjih vrtnin. Uničevale so glagolska pričevanja in vse, kar je pričalo o slovanski prisotnosti na tem polotoku. Prebivalcem niso dali možnosti, da bi si opomogli, da o šolski izobrazbi sploh ne govorimo. Do ljudi niso prihajale niti knjige in časopisi. Imeli so samo domače ognjišče, kjer so si v zimskih mesecih pripovedovali vsega po malem. Zato ni čudno, da se je tako razširilo in ukoreninilo vraževerstvo. Močno prisotno je bilo do časov po drugi svetovni vojni, dokler se ni po naših vaseh pojavila elektrika. Takrat je magija polteme, ki so jo ustvarjali plameni in sence s sten, izginila in vraže so začele izgubljati pomen.”
Omenjate tretjo renesanso v Istri …
“Ko se je v Evropi sredi 19. stoletja zgodila pomlad narodov, je ta val nekoliko kasneje oplazil tudi Istro. Odpirale so se slovenske šole, ustanavljala društva, godbe, pevski zbori itd. Kulturno življenje je bilo zelo pestro in bogato, tudi v najmanjši istrski vasi. To živahno delovanje je prekinila prva svetovna vojna, nakar je slovensko besedo utišal fašizem. Drugo prebujo so Istrani doživljali med drugo svetovno vojno; takrat je ponovno vsa Istra vstala v narodnoosvobodilni borbi. To pozitivno vzdušje je trajalo še kako leto po vojni, nato pa je zamrlo. Malo zaradi takratne oblasti, malo zaradi množičnega izseljevanja. Takrat se niso praznila samo mesta, praznile so se tudi vasi.”
Ali ta tretja pomlad še traja?
“Ob osamosvojitvi je Istra ponovno zaživela. Istran se je ponovno začel zavedati samega sebe, lepote svoje govorice in svojih krajev. Na novo so zaživela nekatera kulturna društva, marsikje so začeli organizirati najrazličnejša srečanja. Vse je nekako vrelo. V tistem vzdušju je Leda Dobrinja s krožkom začela povezovati ljudi najrazličnejših zanimanj in nazorov. Za cilj so si postavili zbiranje gradiva o slovenski prisotnosti v Istri, in to na vseh področjih življenja in ustvarjanja. Njen študijski krožek deluje v okviru Andragoškega centra Slovenije in izdaja letno glasilo.”
So tako nastale Brazde s trmuna? Kaj pomeni trmun?
“Da. Trmun je zapuščena njiva, ki je nekoč bogato rodila, nato pa jo je zaraslo robidovje. Po tolikem času pa so ponovno prijeli za motiko in začeli orati nove brazde. Odločili so se torej za ime, ki hoče biti prispodoba Istre.”
Kdaj ste vstopili v krožek?
“Do prvega stika je prišlo, ko sem kot urednica na Radiu Trst pripravljala niz oddaj o Istri. Tudi sama sem po rodu Istranka, rojena v Gažonu. Stara sem bila dvajset dni, ko so se moji starši preselili v Trst. Meje takrat še ni bilo, zato smo živeli malo v Istri, malo v Trstu. Ko se je vojna končala in so zarisali meje, pa to ni bilo več mogoče in ostali smo na ‘uni’ strani.”
Ste doma govorili po domače?
“Doma smo govorili vedno v gažonskem narečju. Mama mi je vedno pripovedovala o domačih krajih in ljudeh. V Trst je prinesla tudi vso svojo Istro. In jo prenesla tudi name. Na Gažonu sem poletja preživljala tudi pri teti, ki je živela v moji rojstni hiši. A z leti sem o Istri hotela izvedeti kaj več. Problem je bil, ker ni bilo veliko podatkov ne v medijih ne v knjigah. O italijanski skupnosti v Istri je bilo knjig na pretek, o Hrvatih jih je bilo tudi kar nekaj, o Slovencih pa nič. Prav radijske oddaje so mi bile v veliko pomoč. Skupaj z Ledo Dobrinja, Tanjo Jakomin Kocjančič in Rožano Špeh sem začela odkrivati preteklost svoje ožje domovine. Joj, kakšna odkritja! Istra v sebi skriva neizmerna bogastva, ki so komaj čakala, da jih odkrijemo. Bogata je njena kulturna dediščina, zelo stara so njena narečja, polno je v njej glagoljaških obeležij, veliko je bilo razumnikov, ki so stali ob strani našemu človeku, slovenskemu Istranu. Pomembno vlogo so odigrali duhovniki glagoljaši, ki so veliko stoletij glagolali po naših vaseh in tudi v obmorskih mestih.”
Mar ne drži, da so bila mesta Koper, Izola in Piran pretežno italijanska?
“Mislim, da bi morali nehati širiti mit o pretežno italijanskih mestih in slovanskem podeželju. Mesta so bila mešana ravno tako, kot je mešan Trst. Podeželje pa je bilo povsem slovensko. Očitno je, da so Slovenci tu staroselci skozi tisočletja. Vedno smo imeli bogato kulturo in jezik. Zato nismo nikoli potrebovali tuje kulture. So pa že nekoč drugi segali – in še danes segajo – po naši kulturi.”
Danes krožek vodite vi?
“Ko se je Leda Dobrinja odločila, da se umakne iz Istre za daljši čas, sem z velikim veseljem prevzela mentorstvo študijskega krožka. Delo, ki ga je začela z zbornikom Brazde s trmuna, je prepotrebno, saj prave podobe slovenskih Istranov v knjigah zlepa ne najdemo. V imenu multikulturnosti se namreč prenašajo prvine ene kulture v drugo, nove besede in pojmi, ki niso izraz naše kulture, pa zelo hitro zamenjujejo stare, domače izraze. Ne le v vsakdanji rabi, ampak tudi v novih knjigah. Vse to dela med ljudmi zmedo. Občutek imajo, da je vse enakovredno in da raziskovanje lastne dediščine ni pomembno. Še več. To imajo za staromodno in preživelo. Krožek odstira in odkriva preteklost avtohtonega slovenskega Istrana.”
Vam kdo zameri, ker se poglabljate samo v Slovensko Istro?
“Nimam občutka, da bi nam to kdo prav zameril. Zdi pa se mi, da marsikomu ni povšeči, da raziskujemo preteklost avtohtonega slovenskega Istrana. Ta tema je še danes skoraj tabu. Slovenska preteklost se izgublja, vse počasi drsi v pozabo. Našemu človeku s tem povzročamo veliko krivico in ogromno škodo. Če ne poznaš svoje lastne zgodovine in če nimaš trdnih korenin, lahko kmalu izgineš v morju multikulturnosti, ki je na pohodu. Multikulturnost je sicer dobra stvar, ker zbližuje in spoznava narode ter vzpostavlja sodelovanje. A vsak izmed nas mora imeti trdne korenine, preden stopi ob bok drugim. Ni naroda brez korenin.”
Največkrat se o Istri govori kot o deželi v dveh državah. Vi pa poudarjate, da je del Istre tudi v Italiji …
“Istra se ne začne na meji pri Škofijah, ampak že na obrobju Trsta v Škednju, nekoč povsem slovenski vasi, ki je danes del mesta. Škedenjci imajo istrsko nošo, govorijo istrsko narečje. Istra zaobjema ves tržaški Breg: Ricmanje, Boršt, Zabrežec, Boljunec, Mačkolje, Prebeneg, Dolino in vse do Žavelj, Milj in meje pri Korošcih.”
Kaj pa sam Trst?
“Trst je bil od nekdaj gospodarsko in kulturno središče ne samo Primorske, ampak tudi Istre. Tu je bil že leta 1904 zgrajen večnamenski Narodni dom na osrednjem mestnem Vojaškem trgu. Zamisel arhitekta Maksa Fabianija je bila nova, kajti nikjer v Evropi in niti v Združenih državah Amerike še ni bilo zgrajenega česa podobnega. V tej stavbi so našli svoje mesto gledališče, banka, čitalnica, telovadnica, tiskarna, pisarne, hotel in kavarna. Manjše narodne domove so gradili tudi po Istri: v Buzetu na primer, pa v Roču. V Kopru so vse poskuse zavrli takratni italijanski iredentisti. Tem je že pred prvo svetovno vojno uspelo slovenski in hrvaški del koprskega učiteljišča izseliti v Šempeter pri Gorici in Kastav. V središču Kopra pa so v Maršičevi hiši (danes zavod za zavarovanje na Martinčevem trgu) imele sedež Hranilnica in posojilnica (1906-1923), Ciril-Metodova šola in čitalnica. Ta elegantna stavba z lepo urejenim vrtom je bila neke vrste narodni dom za koprske Slovence in za širše zaledje. A o tem se ničesar ne ve.”
Velik pomen dajete glagolici. Ali ni glagolica bolj povezana s hrvaško zgodovino?
“To sploh ni res. Slovenci smo je bili deležni iz prve roke. Ko sta bila brata Ciril in Metod poslana na Zgornje Moravsko širit vero v domačem jeziku, sta se ustavila tudi v Spodnji Panoniji, ki je bila samostojna slovenska kneževina. Takrat je Panoncem vladal knez Kocelj, ki se je spreobrnil in spoprijateljil s svetima bratoma. Glagolica se je najdlje ohranila v Istri, kjer je vztrajala do dvajsetega stoletja.”
Ohranila se je kar dolgo …
“Dolgo časa so jo skušali ukiniti, a je bila pri naših ljudeh tako globoko ukoreninjena, da je to šlo počasi. Svoje je zatem opravil fašizem. S pisanjem v glagolici in branjem maš v stari cerkveni slovenščini so primorski duhovniki utrjevali narodno zavest in dokazovali, da imamo Slovenci tu domovinsko pravico. Žal se je Slovenija glagolici odpovedala že zdavnaj. Baje se je na Slovenskem glagolalo do izida prve tiskane knjige sredi 16. stoletja. Od takrat dalje pa je ostala v rabi le na obrobju našega etničnega ozemlja in v Dalmaciji. Hrvatje so očitno bolj samozavestni od Slovencev, saj skrbijo za svojo kulturno dediščino in zgodovino. Skrajni čas je, da nekaj v tej smeri storimo tudi Slovenci.”
Kako?
“Glagolico bi morali nujno vključiti v šolske učne načrte, kjer bi bili ustrezno predstavljeni njen nastanek, razvoj in izreden pomen, ki ga ima za obstoj našega naroda. Opozoriti bi morali na ohranjene napise v glagolici, ki jih veliko najdemo na zidovih cerkva, pa tudi drugod. V slovenski Istri je ohranjenih nekaj misalov in listin v glagolici. Veliko je napisov. Ohraniti bi morali vsaj tisto, kar je še ostalo.”
Je v slovenski Istri dovolj samozavesti?
“Po vsem povedanem se razume, da ne. Ničesar ne vlagamo v odkrivanje preteklosti, ozaveščanje ljudi o svoji zgodovini in kulturi. Istrana vidim kot človeka, ki ne ve dobro, kdo je. Seveda so tudi častne izjeme. A veliko, preveliko je takih, ki nimajo utrjenih korenin.”
Intervju je bil prvič objavljen leta 2011 v Primorskih novicah.
