29 let mature

"Tebe pa res ni težko najti, veš, tata, s to ogromno čupo," se je posmejal sin, ko sem mu pokazal fotografijo mature.

29 let je minilo od mature. Bivši sošolci se dobimo se vsako leto. Razen pokojnega Andreja, ki pa je gotovo z nami nekje zgoraj. V Vipavi smo maturirali tik pred osamosvojitvijo (1991). Bili smo prva generacija maturantov škofijske gimnazije, ki jim je država priznala spričevalo. V komunističnem režimu je namreč vipavska klasična gimnazija veljala za »sovražni element«, ki je imel vsiljeno in smešno ime Srednja verska šola. To je med drugim pomenilo, da dijaki niso imeli pravice do štipendije in ne do vpisa na fakultete.

Eni ne morejo iz svoje kože. Pravzaprav še dandanes ne.

Ko sem se tako, takoj po priznanju šole, vpisal na Filozofsko fakulteto (FF) in Fakulteto za sociologijo, politologijo in novinarstvo (FSPN, danes FDV), me na slednji kar niso hoteli vpisati. Čeprav sem naredil sprejemne izpite. Moral sem jim prinesti še Uradni list, da imam državno priznano maturo. Tajnica na referatu mi je jasno dala vedeti, da vipavski maturanti nismo zaželjeni, a me je slednjič le morala vpisati. He, he, kakšni časi, mar ne?

Kralj in amorjeva puščica

Štirje maturanti smo se tako včeraj zjutraj dobili in šli k razredniku Ivanu Albrehtu v Šturje, od tam pa v Šempeter na obisk k profesorju Francu Kralju v Petrov dom. Zaradi mask je bilo precej nesproščeno, saj usta niso vidna. Smejanja je bilo zato manj. “Sem gledal včeraj Faktor, a te ni bilo,” mi je rekel odlični profesor zgodovine in zemljepisa Kralj. Ali lahko človek dobi kakšno večje priznanje? Da moj nekdanji profesor, ki mi je v srce ustrelil puščico ljubezni do zgodovine, redno gleda oddajo, v kateri nastopam, je zame večja čast kot če bi dobil prešernovo nagrado. Na tem mestu naj omenim še nekaj. Kraljeva puščica je bila druga, kajti prvo tako puščico sem dobil od izjemnega profesorja Pavla Bogataja v osnovni šoli.

Klepet nad Goricama

Sledilo je kosilo z razgledom na obe Gorici. In klepet. In resni pogovori. Reševali smo domovino in svet. In kot v dobrih starih gimnazijskih časih smo  sociologa in psihologa Albrehta spraševali, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Vse, kar je pred 30 leti napovedal, se je namreč uresničilo. Zato smo ga dobro poslušali.

Hvala Bogu za vipavsko gimnazijo, njene dobrotnike in za naše odlične profesorje, žal večinoma, že pokojne.

Ne spreglejte
Naloži več