Delo za žrtve spolnih zlorab se nadaljuje

Tomaž Pisk. Foto (c): Domovina

Odvetnik pobude Dovolj.je Tomaž Pisk je napovedal, da bodo delo proti spolnim zlorabam v Cerkvi nadaljevali. Na pravniškem portalu Tax-FIn-Lex in reviji Odvetnik  je bil objavljen intervju, v katerem je razkril precej šokantnih podatkov, ki kažejo, da kljub besedam in dokumentom vodstvo slovenske Cerkve še ni naredilo ključnih korakov proti pedofiliji. Intervju je naredil Andrej Razdrih. Na spletu ga najdemo tule: KLIK

Tu objavljamo nekaj odlomkov intervjuja z vabilom, da si celoten intervju preberete na portalu Tax-Fin-Lex.

Zakaj ste se pridružili civilni iniciativi za zaščito žrtev spolnih zlorab v Cerkvi na Slovenskem Dovolj.je?

Tomaž Pisk. Foto (c): Domovina

Od leta 2012 dalje v cerkvenih postopkih zastopam žrtve spolnih zlorab, ki so jih zagrešili kleriki. Morda ne bo odveč, če na začetku pojasnim, da Cerkev v skladu s kanonskim pravom vodi svoje postopke zoper klerike. V teh postopkih lahko storilce spozna za krive »kaznivih dejanj«, ki jih določa Zakonik cerkvenega prava (ZCP), na podlagi česar so lahko storilci tudi kaznovani. Najhujša sankcija je odslovitev iz kleriškega stanu. Ko sem že nekaj let zastopal žrtve spolnih zlorab, sem videl, da znotraj vodstva Cerkve na Slovenskem kljub številnim sprejetim dokumentom, ekspertnim skupinam itd. ni resnične pripravljenosti pomagati žrtvam in sankcionirati storilce. Te se je dejansko ščitilo, se jih premeščalo po župnijah, žrtve pa so pogosto ostajale same. Civilnih postopkov pogosto niso želele sprožiti zaradi strahu pred medijsko izpostavljenostjo, ki lahko zanje pomeni ponovno zlorabo. Kljub temu so želele, da se vsaj v cerkvenem postopku doseže neka pravična rešitev, predvsem pa da se storilcem prepreči možnost novih zlorab. Stroka pravi, da ima povprečen storilec spolnih zlorab osem žrtev. V takšni situaciji, ko je vodstvo Cerkve zadeve pometalo pod preprogo, ko niso zalegli ne sestanki pri nadškofu ne pisma nunciju in v Vatikan, je kot naročena prišla pobuda znancev, strokovnjakov z različnih področij, ki so imeli podobne izkušnje kot jaz, da se povežemo v civilnodružbeno gibanje in javno opozorimo na ta problem. Za zdaj je vse naše delo opravljeno pro bono.

Kateri so glavni cilji civilne iniciative Dovolj.je?

Naši cilji so: nuditi celostno strokovno podporo žrtvam spolnih zlorab v Cerkvi (pravno, terapevtsko itd.), vodstvo Cerkve pripraviti do tega, da zaščiti žrtve in preneha prikrivati zlorabe, ter ozaveščati javnost o problematiki spolnih zlorab z namenom preventive.

Podrobneje so naši cilji in delo predstavljeni na spletni strani www.dovolj.je. Vsekakor pa naš namen ni rušiti Cerkev, ampak doseči njeno očiščenje, da se stvari, ki so se dolga leta skrivale pod preprogo, obelodani. Želimo opolnomočiti žrtve, da bodo zmogle spregovoriti o zločinih, ki so jih doživele, in jim stati ob strani v postopkih, ki sledijo.

Ali je problem spolnih zlorab, ki so jih zagrešili kleriki, v slovenski Cerkvi večji kot v drugih primerljivih državah?

Na podlagi podatkov, ki jih imamo, menimo, da je bilo prikrivanje zlorab in ščitenje storilcev prej pravilo kot izjema. Žal si še vedno v marsikateri državi, tudi v Sloveniji, zatiskajo oči pred kruto realnostjo. Tolažijo se z lastnimi statistikami, ki pa seveda ne odražajo dejanskega stanja. V tujini se je že izkazalo, da Cerkev same sebe ne more objektivno preiskovati. Tudi v Sloveniji se to potrjuje. Ekspertna skupina, ki jo je v ta namen ustanovila Slovenska škofovska konferenca, je v 10 letih obravnavala 14 primerov zlorab, mi pa smo v treh mesecih po ustanovitvi iniciative prejeli 38 prijav. V ekspertni skupini so trije od štirih članov duhovniki. V tujini so že ugotovili, da mora biti preiskovalno telo resnično neodvisno, če želimo, da bo v očeh žrtev verodostojno in da se bodo žrtve pripravljene nanj obrniti po pomoč. V Franciji so na primer škofje leta 2018 ustanovili neodvisno komisijo, v kateri je od 22 članov edini katoliški teolog poročen oče štirih otrok. Ta komisija bo imela dostop do vseh arhivov in bo obravnavala vse primere zlorab ter prikrivanja le-teh od leta 1950 dalje. Zanimivo je, da je v dveh letih dela prejela že 2800 prijav, kar je desetkrat več kot prej vsi francoski škofje skupaj. Če pri nas vodstvo Cerkve verjame zgolj svojim statistikam in se v želji po ščitenju »ugleda« institucije dejansko ne želi soočiti s problemom, imamo torej problem.

Zakaj ste se odločili za tako dramatično gesto, kot je zahteva po odstopu nadškofa Zoreta?

Ta gesta ni dramatična. Gre za trezen poziv k odstopu, saj po petih letih od imenovanja nadškof Zore ni pokazal resne pripravljenosti prisluhniti žrtvam in sankcionirati storilce. Pri tem opozarjam, da je po cerkvenem pravu krajevni škof najvišja sodna oblast, zato je ustrezno ukrepanje v njegovi pristojnosti. Če tega ne želi ali tega ni sposoben narediti, menimo, da ni primeren za škofovsko službo. Pod vodstvom nadškofa Zoreta se stvari prikrivajo, svojo odgovornost, ki izhaja iz njegove funkcije, pa prelaga na ekspertno skupino, ki je po predpisih zgolj njegov posvetovalni organ. Temu primerno ta skupina ne naredi ničesar v smeri reševanja zlorab, ampak predvsem ščiti storilce.

Nadškof je vodja Cerkve v Sloveniji (njen »direktor «), zato je zdravje te Cerkve njegova skrb in odgovornost. Če svojih obveznosti ne izpolnjuje, ne vidimo druge možnosti, kot da ga na položaju zamenja nekdo drug, ki mu ne bo šlo zgolj za »ugled« Cerkve, ampak bo blizu ljudem, še posebej najbolj ranljivim med njimi – žrtvam zlorab.

In the news
Load More