Kje je moj zaklad

Današnji evangelij je ponovno izziv, da se v tem lenobnem počitniškem času vseeno ozremo v svojo notranjost in odkrivamo, kje je moj duhovni zaklad. Ob teh Jezusovih besedah ne moremo ostati nevtralni, ampak je potreben pogum, da razmislimo. Zaklad in biser me prosita za izbiro, odločitev in odločitev je v tem, da dam vse, kar imam in ta zaklad kupim. Kakšen zaklad je to? Kako si ta zaklad predstavljamo. Imamo klasično predstavo o zakladu, ki nam takoj sili v ospredje: neka skrinja zaklenjena in v notranjosti same dragocenosti. Je gorčično seme, je kmet, ki se trudi v potu svojega obraza, ta zaklad je polje, polno pšenice in plevela, ki rasteta skupaj, je otrok, ki ga je treba postaviti v sredino, je ženska, ki zamesi moko, je pastir, ki izgubi ovco in jo išče ter pri tem pozabi na drugih 99.

Pa kaj je res vredno vse prodati za ta tovrstni zaklad? Nebeško kraljestvo je trgovec, ki najde dragoceni biser in podari vse, kar ima; ta trgovec, za katerega verjamem, da je to Bog, ki me vedno veliko sprašeje, ki potem, ko je spoznal človeka, ne pravega, skrbi, toda zlobnega, ki ne more biti bolj kriv, za kar je dal vse, kar je najdragocenejše imel (Jezus), da bi ga lahko “kupil”, se pravi, da bi ga lahko imel za vedno pri sebi doma, da bi ga lahko rešil. Tu je zaklad, tu je biser, tukaj je kraljestvo: vse, kar je zame izgubljeno, vse, kar zame nima upanja, vse, kar je zame tema, je tema, kajti Bog zasluži, da ga kupimo, shranimo, obdržimo zase in zase!

Zaklad je skrit in celo biser ostane skrit med trgovskimi stojnicami, kdo ve, kako dolgo; kdo ve, kolikokrat bo kmet hodil po tisti njivi, morda ne po svoje, morda v najem: je preorje, poseje to polje in … nič. Obstaja tveganje, da ga ne bomo videli kot zaklada, tveganje, da ga ne bomo videli kot zaklad, ga ne bomo spoznali, ga ne bomo spoznali, ker je skrit. Zaklad je skrit. Spominjam se evangelija pred dvema nedeljama in prejšnjim četrtkom: Jezusovo zmedenje pred vsemi, ki gledajo, ne gledajo in ne poslušajo, ne poslušajo in ne razumejo.

Prvo berilo nam v zvezi s tem pove nekaj pomembnega. Pove nam, da oči niso dovolj in ušesa niso dovolj: potrebno je srce, dar srca, ki posluša. Potrebno je resno rpemisliti in preveriti, kaj je v našem življenju resnično pomembno in kaj je bistevno. Kaj je zaklad za nas in za kaj bi dali vse.

Za kaj bi porabili vse, kar imamo? Kaj je dragoceni biser? Kaj bi vprašali Boga, če bi bili v Salomonovem stanju, ko mu je Bog rekel: vprašaj me, kaj ti moram dati? Salomon, ki ima pred seboj zelo široko paleto možnosti, se zaveda svoje odgovornosti za vlado, a še preden se zaveda svoje malenkosti in nezmožnosti, prosi za poslušno srce kot darilo, v hebrejščini »leb shomea«, poslušno srce. In Bog kot običajno kot bi vprašal otroke: se čudi in ostaja očaran: a tako? Ali niste zaprosili za dolgo življenje? Ali niste zaprosili za bogastvo? Ali niste zaprosili za zmago nad sovražniki? Ko nam uspe očarati Boga, nam daje svoje srce. Tisti dan je v Salomonu našel svoj dragoceni biser in mu dal vse, kar je imel, svoje srce, modro in pametno srce. Res mi je všeč ta pot, ker je sestavljena iz dveh pomembnih korakov: prepoznati sebe kot slabe in nesposobne in ne spraševati zase, ampak imeti občutek odprtosti do tistega, kar nas doseže od zunaj, da bi druge postavili na sebe in ne nase. Tu je prvi veliki skriti zaklad, ki smo ga poklicani iskati, in želja: srce, ki je sposobno poslušati.

Primeren je zapis neke benediktinske redovnice, ki je zapisala to misel: »Če ne moremo poslušati potreb drugih toliko kot besede molitev, ki jih izgovarjamo, sama molitev ni nič drugega kot prazna hipnoza. Lahko se počutimo dobro, včasih se lahko počutimo kot najboljši, a težko nas bo tp naredilo boljše ljudi. Ko sem bila mlada redovnica, smo veliko molili. Skupaj več kot tri ure smo po strogem urniku molili sedemkrat na dan. Toda nihče ni vstopil v našo jedilnico. Noben revež ni spal v naših domovih. V naših kapelicah ni noben otrok jokal. Noben begunec ni potrkal na naša vrata. Nihče ni pomislil, da bi se obrnil k nam zaradi obleke ali zavetišča ali podpore ali da bi ga kaj prepričal. Živeli smo v enem svetu, ljudje v drugem in smo molili in molili.«

To je lahko portret vsakega od nas, začenši z mano: iluzija o tem, da smo krščanski, ker imamo svoje trenutke molitve, duhovni red, ki je lahko iluzija, da smo krščanski, ker smo tako zaposleni, ker smo morda nesposobni dodati samo enega prijatelja k tistim, ki jih že imamo.

Božje kraljestvo je torej v celoti vlaganje v dragoceni biser Svetega Duha, ki živi v nas. To je varna naložba, saj vsa ta darila, ki nas osrečujejo, v resnici ne izgubijo edinega najdragocenejšega bisera Svetega Duha, temveč postanejo dediščina, ki jo je treba dati drugim, ne da bi se v njej obvladali, saj vemo da dar Duha poenoti naše življenje in mu daje globok smisel.

Ne spreglejte
Naloži več