Vera lahko naredi veliko več kot vse naše zmožnosti

Za nami je obhajanje največjega Marijinega praznika Velikega šmarna, kot ga radi poimenujemo v povezavi z Malim šmarnom, ki ga bomo obhajali 8.septembra. Prvi Vnebovzetje Device Marije, drugi njeno rojstvo. Zaradi epidemije verjetno praznik ne bo množičen, bo pač prilika, da se vseeno pridružimo predvsem molitvi za našo domovino in obnovi posvetitve slovenskega naroda Materi Božji.

Božja beseda današnje 20.nedelje med letom pa nas preusmerja v globok razmislek kakšna je pravzaprav naša vera. Ali je tako velika kot vera te “kanaanske žene ali Sirofeničanke”, kot poroča evagelist Marko. Pobožni Judje so imeli te ljudi za »pse«. Človeško gledano je odziv Jezusa na njeno prošnjo nekam čuden, kot da tudi sam gleda na te ljudi zviška kot ti pobožni Judje, češ najprej je treba poskrbeti za svoje, rekli bi najprej naša žlahta raztresena po svetu, izgubljeni na vseh koncih in krajih, potem pa misliti na druge, na tiste, ki jedo drobtinice naše samozagledanosti in pravičnosti, ki pa edina pripada edino Bogu samemu. »Pazite na pravico, ravnajte pravično, kajti moje odrešenje bo kmalu prišlo in moja pravičnost se bo kmalu razodela” (Iz 56,1).

Tudi psalmist nas opozarja in vabi, da svoje poglede dvignemo od časnih dobrin do duhovnih, da se izognemo skušnjavi, da bi zapadli v izmučen spiritizem, ker Bog ni ustvaril nič nečistega, ker je ustvaril vse za večnost (prim. Ps 67). Vsi smo poklicani v Očetovo “hišo molitve”, katoličani in neverujoči in tudi vsi, ki so verujoči na drugačen način kot mi. Vsi smo poklicani, da sledimo k edini Resnici.

Poslanstvo Cerkve je torej univerazalno, dostop do božjega kraljestva ni rezerviran samo za nekatere, Bog je velikodušen in človeka odrešuje od fizčnega in moralnega zla. Vsakega človeka, če se prepusti voditi Sv.Duhu na tak ali drugačen način, saj Božji Duh veje kjer hoče in ni zaprt v institucije. Na to pozabljamo. Zato nas papež Frančišek vabi, da Cerkev spremnimo v “poljsko bolnišnico”, ki deluje na frontni črti in ne v neki oddaljeni “lekarni” , kjer delijo tablete proti zvišanemu prtisku, holesterolu in še marsikaj. To je Cerkev, ki celi rane, nosi bolnike na svojih ramenih med šviganjem krogel nezaupanja kn topovskih izstrelkov klevet in nerazumevanja temeljenega poslanstva: oznanjati Kristusa in ne samega sebe. Cerkev, ki je nasprotje “poljske bolnišnice” pa je daleč od življenja, izgubljena v nebistvenih drobnarijah in opravkih. Papež taki Cerkvi pravi, da je “samoreferenčna”, sama sebi vzor in pravilo s težnjo po ohranitvi starega, v katerem je udobno kot v ležalniku na verandi ob večernem soncu. Cerkve pa se zato praznijo, župnišča ostajajo samo še spomeniki na nekdanje bogate čase, duhovnikov je vse manj. Nekje sem se pošalil, da bi bila rešitev morda preprosta: župnik naj ima “kamper” in se seli iz kraja v kraj, odpre muziko kot prodajelc rib in potem gre od hiše do hiše iz oznanja “približalo se je božje kraljestvo”. Malo za šalo seveda ali pa ne.

Morda je to je torej klic te “kanaanske žene”, ki prosi Jezusa, naj se usmili njene bolne hčere. Klic nam verujočim, da kot laiki ali dušni pastirji, oznanjevalci in vsi, ki živimo iz božje besede in zakramentov, da je možno tudi drugače. Da je možno stopiti iz svojega stališča samozagledanosti k drugačnemu. Tisti, ki se nikoli ne spremeni, plava na površju, dokler ne pridejo težave, potem se pa potunka. Zato odraščanje pomeni stalno spraševanje. Kdor ostane enak je star. Je pa res, da vedno te ne ljubijo tisti, ki te ljubijio in ne vedno tisti, ki te pohvalijo. Zato nas včasih evanglij “oklofuta”, da nas spomni na resnico. Zato je Božja tišina včasih namenjena tudi našemu spraševanju vesti, vzbujanu vere in ustvarjanju spreobrnenja srca. Bog je zunaj občutkov, ki jih čutimo do Njega. Le taki, ki zmorejo ostati zunaj teh “občutkov”, zares naletijo na Boga, a ne na kateregakoli Boga, marveč na Boga, ki rešuje.

Zato ne glede na zavračanja, ki jih doživljamo kot tale “Sirofeničanka”, smo povabljeni, da se nikoli ne odrečemo veri, ki se mora “trmasto” krepiti. Morda bomo dobili občutek, da nas niti v Cerkvi ne razumejo. Take izkušnje so imeli tudi veliki svetniki. Posnemati je treba drznost in pogum Kanaanke. Proti vsakemu nerazumevanju, kakršnemukoli videzu zavrnitve, trmasto, če hočete, verjeti in upati. Na koncu bo Jezus pohvali tvojo vero, čeprav boš ponižan kot pes pod mizo, ker si razumel in občutil odrešujočo ljubezen Očeta, ki sprejema grešnika in z njim je za isto mizo. Bog je zvest in nikogar na zapusti. Upati proti upanju, verjeti proti vsem nasprotujočim dokazom. Kjer se zdi, da vsi, tudi Cerkev, vključno s samim Jezusom, včasih ne ponuja upanja, vera namesto tega vztraja v molitvi, še naprej prosi Gospoda, da doseže božje srce, prepričan v dokončen izid, ki ga čudežno dodaja: “O žena, velika je tvoja vera, zgodi naj se ti, kakor želiš. In od tega trenutka je bila njena hči ozdravljena” (Mt 15,28).

Jezus je odšel od tam in se umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo demoni.« Vendar ji ni odgovoril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« Odgovoril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovoril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovoril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro. (Mt 15,21-28)

Duhovni kotiček

Ob prazniku Marijinega vnebovzetja je prav, da ponovno izpostavimo, da je brezmadežna Devica kot dobra mati, ki pazi na svoje otroke, posreduje za nas v nebesih. Naj nas Marija s svojim življenjem uči, kaj pomeni biti misijonar-učenec. Vsakič, ko molimo Angelovo češčenje, se spominjamo dogodka, ki je za vedno spremenil zgodovino človeštva. Ko je nadangel Gabrijel oznanil Mariji, da bo postala mati Jezusa Odrešenika, je, čeprav ni povsem razumela oznanila, zaupala Bogu in mu odgovorila: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). Ampak kaj je storila takoj potem? Potem ko je prejela milost postati mati Utelešene

Besede, tega daru ni zadržala zase, zapustila je svoj dom in šla hitro pomagat sorodnici Elizabeti, ki je potrebovala pomoč (prim.Lk 1,38-39). Ko je pod srcem nosila Jezusa, je izvršila dejanje ljubezni, dobrodelnosti, konkretnega služenja. In vse to je storila v naglici!
To je naš vzor. Ona, ki je od Boga prejela najdragocenejši dar, je odgovorila tako, da se je odpravila

na pot, da bi služila in prinašala Jezusa. Prosimo Našo Gospo, da tudi nam pomaga, da bomo Kristusovo veselje prinašali v naše družine, našim znancem, prijateljem, vsakomur. Nikoli se ne bojte biti velikodušni z Jezusom. Splača se! Pojdite pogumno in velikodušno v svet, da bosta lahko vsak mož in vsaka žena srečala Gospoda. Na priprošnjo naše vnebovzete Gospe prosimo za luč Svetega Duha na našem življenjskem potovanju. Naj bo v nas pogum in zaupanje v Božjo in njeno materinsko pomoč na slehernem koraku, ki nas bo vodil do naslednje postaje. Po njeni zaslugi naj iz našega vsakdana vselej izžareva veselo praznovanja vere in ljubezni do Kristusa, ki ga je ona sama prinesla med nas, da bi nas popeljal v resnično Življenje.
Gabrijel Vidrih

Ne spreglejte
Naloži več