Ljubezen – izpolnitev postave

Marko Ivan Rupnik, Ljubljana, Žale Foto (c): Tino Mamić

Prejšnji teden smo se razšli z zahtevnimi besedami Učitelja iz Nazareta, ki je Petra in vse njegove učence povabil, naj vzamejo svoj križ in mu sledijo. Danes nam Beseda konkretno pokaže, kako poosebiti to Jezusovo vabilo. 18. poglavje evangelista Mateja vsebuje zanimiv diskurz o problemu skupnosti, občestva z normami in nasveti. Seveda dobesedno razumevanje bi bilo zelo površno, potrebno je iti v globino sporočila. Če bi jih vzeli dobesedno, bi se vrnili za več kot dve tisočletji nazaj, ko je bila v Izraelu in sploh v tem sredozemskem “bazenu”drugačna kultura, tako drugačna od naše sedanje zahodnoevropske. Duh sporočila seveda ostaja, a potrebno je iti globlje v sporočilo. Dojeti je treba globok pomen ponižnosti, skrbi in pozornost do drugih. Če Bog prebiva v naših srcih, se to ne vidi toliko iz tega, koliko molimo ali kolikokrat na dan ga poimenujemo v kratkih zdihljajih, ampak je viden v naših odnosih z ljudmi, skratka, koliko je med nami spoštovanja in ljubezni. Stara zaveza je v duhu časa seveda v primeru pomanjkanja nekoga pozvala, da se ga javno opomni, (prim Dt 19,15), kar si tudi danes nekateri to zelo radi privoščijo… tako za vogalom in še z dodanimi slabostmi, ki pa jih verjetno prenesemo iz sebe in naložimo na drugega. Jezus nas vabi da to storimo v odnosu do Njega in v primerjavi z Njim. Če se soočamo s krhkostjo drugega, je to treba z veliko mero dobronamernosti, ne na tak način, kot si to privošči ulica ali pa politično preigravanje, kjer gre
samo za prestiž in ne predvsem iskanje napak, pač samo za to, da se koga spodnese, diskvalificira.

Treba je upoštevati človekovo dostojanstvo in ne prilivanje olja na radovednost skupnosti, ki komaj čaka na novo afero. Jeza, ostrost besede, nepopustljivost, povzroči zaprtost takega človeka in ga obsodi že vnaprej in izreče celo kazen. Seveda, Jezus je pred človekom, ki ga je zaznamovalo zlo in storjeni greh, bil vedno brezkompromisen do zla, ki ga je obsojal, a hkrati odpuščal človeku, ozdravil in ljubil je tistega, ki ga je storil. “Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne greši več!” (Jn 8,11) – tako Jezus reče ženi, ki so jo hoteli kamenjati zaradi prešuštva. Odpuščanje je v naši kratkovidni prespektivi osebnih odnosov velika slabost.

Kako težko je odpustiti. Potrebno je veliko časa, zelo močna vera, da odpustim tistim, ki so me prizadeli. Ko novinar na TV sprašuje družinskega člana žrtve in ga vpraša, ali odpusti morilcu njegovega sina, začutimo jezo. Odpuščanje je marveč resna zadeva in zahteva čas, lahko zelo ogromno časa, ne pa »navratnanos«. To ni nekakšna drža s figo v žepu, neko dobro počutje, ampak krvava izbira za odraslega človeka. Odpustiti je mogoče, tako nam spregovori evangelij, ampak potrebno je najprej storiti prvi
korak…iti naproti, kot to dela Bog sam z nami, ki nas išče, ko smo izgubljeni. Na to je spomnil Jezus že v 5 pogl. Mt: »Če torej prineseš dar k oltarju in se spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pusti svoj dar pred oltarjem in se pomiri s svojim bratom, nato pa se vrni in daruj svoje darilo…«Mt 5,5.23 sl. Poišči svojega brata, ki te je ranil, obnovi pokvarjeno bratstvo in v tistem trenutku boš spoznal tudi svojega Boga. Če ne živimo občestva z brati, ga tudi v cerkvi ne bomo našli. Brez logike ljubezni je vse naše prizadevanje “bob ob steno”. Praksa, ki nam jo ponuja Jezus je jasna, polna zdrave kmečke logike: preudarnost, ponižnost in občutljivost do bližnjega. Kako daleč smo še od evangeljske logike, brezbrižni smo do drugega, morda celo
privoščljivi, sitni, vsaka malenkost nas zmoti, ne samo, da nas drugi ne zanimajo in nam je čisto vseeno, četudi kdo zaradi nas izgubi vero. Najraje bi ga še potisnili v prepad. Merilo evangelija je marveč polno ljubeče zdrave pameti: ljubim te do te mere, da po molitvi, ki je namenjena tebi, moj brat, podvomiš v svoje stališče in ravnanje. Evangelij je konkreten način ljubezni: solidarnost, celo do takih, ki niso našega prepričanja, tako kot je storil Jezus s Kanaanci tako in kot je posvaril Petra. V naših skupnostih moramo odkriti konkreten način posredovanja, usoda mojega brata mi mora biti pri srcu, ne pa skrivanje za nekim hipotetičnim spoštovanjem, pri čemer pa je treba biti jasen: “prijatelj, povej mi zakaj me biješ”. Torej ne gre samo za nekakšno sobivanje v hlinjeni površnosti odnosov. Potrebna je vzajemnost odnosov, vzrok nesoglasja mora voditi v resnično spravo, sicer živimo stalno vojno stanje. Biti torej zbran v njegovem imenu, pa čeprav “samo dva ali trije”. Ne gre torej za vprašanje števila, nekih priljubljenih množic brez
posameznika, ne gre za zasluge in nagrade. EDINI pogoj je biti zbran v njegovem imenu. Skupnost, ki tega ne živi, ni nikakršna skupnost ampak samo “zblojena čreda”. V čigavem imenu se torej zbiramo? V imenu
navade? Tradicije? (ja sicer nedelja ni ta prava). Ali v imenu Jezusa Kristusa in njegove Besede, v ognju do strasti resničnega bratstva. Lepa novica današnje nedelje: kar bomo odvezali, bo za vedno imelo svobodo,
kar bomo zavezali, bo imelo trdno in večno občestvo, ker Bog daje večnost vsemu, kar smo sejali najlepšega na tem svetu.

Lepo nedeljo želim v bratstvu in sestrinstvu.

Ne spreglejte
Naloži več