Preizkus demokratičnosti medijev

ZNP

Slovenija je raj za novinarje in novinarke. Mnogi/mnoge po tem, ko se uveljavijo na svojem področju, naredijo vrhunske kariere. Nekoč sta poslanki Državnega zbora (in tako naprej) postali Ljerka Bizilj in Danica Simšič; Tanja Fajon in Irena Joveva pa sta postali celo evropski poslanki.  Novinarji so bili Mitja Meršol, Mile Šetinc, Ivo Vajgl in Tamara Vonta. Pod neko znamenito novinarsko peticijo se je podpisal celo Marjan Šarec. 

Kar dolgo se že ponavljajo pritožbe, da “desnica” v Sloveniji – naj bo na oblasti ali v opoziciji – preganja medije in novinarje. Razlaga teh pritožb, ki večinoma niso prav vljudne, je seveda odvisna od definicije “preganjanja”. Pritožbe so morda utemeljene ali neutemeljene, predvsem pa so – za parlamentarno demokracijo in večstrankarski sistem (kar Slovenija načeloma je) – nelogične. V diktaturah, kot je bila nekoč Jugoslavija (in z njo Slovenija), je sicer mogoče, da oblast preganja novinarje in svobodoljubne avtorje: v Sloveniji se je táko preganjanje osredotočilo na kulturne revije (Perspektive, Nova revija…), ker so bili dnevniki in tedniki tako ali tako pod strogo kontrolo Partije. Za demokracije pa je značilno ravno obratno: mediji in novinarji lahko po mili volji nadzirajo in kritizirajo oblast!

Dr. Dimitrij Rupel je eden od očetov slovenske osamosvojitve. Sociolog, pisatelj in disident v komunističnem režimu je postal prvi slovenski zunanji minister, dolgoletni politik in diplomat. Foto (c): EPF.

Formalno imamo v Sloveniji – ob vseh zadržkih v zvezi z dediščino nekdanje enopartijske države – parlamentarno demokracijo, ki naj bi spodbujala medijsko/novinarsko kritiko oblasti. Pri tem imajo slovenski mediji zapleteno “poslanstvo”, saj t.i. desnici le redkokdaj uspe “priti na oblast”. V Sloveniji je t.i. desna politika štirikrat šibkejša od leve politike. V zadnjih tridesetih letih je bila, kot je bilo že neštetokrat ugotovljeno, t.i. desnica na oblasti 20% tega časa. Ker se mediji – iz razlogov, ki jih je mogoče razložiti s tradicijo iz nedemokratičnih časov – rajši ukvarjajo z desnico kot z levico, bi lahko ostali tako rekoč brez dela. Da se to ne bi zgodilo in da ne bi izgubili službe, napadajo desnico, čeprav ni na oblasti in čeprav obstaja le majhna možnost, da na oblast pride. Morda pa obstaja nevarnost, da se to po pomoti vendarle tudi zgodi? Zatorej čim več “pozornosti” posvečajo opoziciji.

Kot mi je bilo sporočeno s strani neke mednarodne novinarske organizacije nekaj dni nazaj, spada med preganjanje tudi ugovor zoper neresnično poročilo o Sloveniji, ki sva ga s Petrom Jambrekom napisala 6. maja tega leta in ga poslala uredništvu angleškega časopisa The Guardian. Tam najinega pisma niso objavili niti niso nanj odgovorili. Toda že dejstvo, da sva si drznila ugovarjati nekemu novinarju, za obtožbo o preganjanju zadostuje. Poleg vsega nisva niti Jambrek niti jaz člana katerekoli oblasti ali vladne stranke. Torej je res skrajni čas, da si razčistimo pojme.

Eugene Meyer je leta 1935 formuliral in napisal sedem načel “časopisnega/časnikarskega ravnanja”, tj. poslanstva svojega znamenitega časopisa The Washington PostPredvsem mora časopis – kar bi danes veljalo tudi za druge, npr. za elektronske medije – povedati resnico (o važnih državnih zadevah) v celoti, kolikor je lahko izve in ugotovi. Pri širjenju novic mora biti časopis olikan, kot mora biti vsak spodoben človek. Kar objavi, mora biti primerno za branje mladih in starih. Časopis ima dolžnosti do bralcev in do širše javnosti, ne do zasebnih interesov svojih lastnikov. Pri raziskovanju resnice mora biti časopis, če je to potrebno za javno dobro, pripravljen žrtvovati materialno ugodje; ne sme biti zaveznik kateregakoli posebnega interesa, ampak mora biti pri svojem pogledu na javne zadeve in javne ljudi pošten in svoboden in celovit.

V skladu s temi načeli Washington Posta (in večine uglednih medijev na Zahodu) predpisuje merila za preverjanje dejstev. Novinarji so predvsem odgovorni za poročanje, pisanje in preverjanje svojih zgodb. Za ta namen ima časopis enega ali več urednikov, ki pregledujejo in – če je treba – popravljajo podatke v člankih. Obstajajo šefi oddelkov, njihovi namestniki in pomočniki, ki sodelujejo s poročevalci glede izvora zgodb. Novice in zgodbe so lahko vroče ali manj časovno občutljive; nad vsem imajo pregled višji uredniki. Posebna odlika Washington Posta je raznolikost. Točno poročanje pomeni angažiranje različnih intervjuvancev in različnih avtorjev; prizadevanje za sodelavce, ki bodo odražali različna ozadja in življenjske izkušnje, in iskanje povratnih informacij od vseh, ki jih lahko prispevajo. 

Društva, agencije in politični forumi, ki si – po svojih besedah – prizadevajo za demokratičnost, bi lahko medijem in novinarjem v Sloveniji (zakaj ne v Evropi?), zato da bi ugotovili, ali so svobodni  oz. svobodoljubni ali ne, poslali nemara vprašalnik z naslednjimi vprašanji.

Vprašanja za novinarje

  1. Kolikokrat in kdaj v zadnjem letu so politiki ali predstavniki oblasti: poskusili vplivati in odločilno vplivali na usmeritev vašega uredništva oz. na objavo posameznega prispevka v vašem glasilu?
  2. Ali avtorji prispevkov (vašega glasila/medija) o objavi odločajo sami ali potrebujejo odobritev enega ali več urednikov? 
  3. Ali v vašem uredništvu obstajajo pravila in merila za ugotavljanje resnice oz. verodostojnosti podatkov, ki jih objavljate? Prosimo, da jih navedete oz. naštejete.
  4. Ali v vašem uredništvu obstaja več stopenj preverjanja resničnosti. Če se preverja po stopnjah, koliko teh stopenj je?
  5. Ali v vašem uredništvu kdo preverja spodobnost prispevkov; ali ima pravico sankcionirati sovražni govor, žaljivke, moralno primernost…?
  6. Ali so lastniki vašega glasila/medija povezani z novinarsko stroko?
  7. Evropske države večinoma zagovarjajo “socialno-tržno gospodarstvo”. Kako je pri tem usmerjeno vaše glasilo? Bi rekli, da zagovarja:
  8. A) bolj socialno usmeritev – s čim večjim deležem državnega lastništva
  9. B) bolj tržno usmeritev in svobodno gospodarsko pobudo
  10. C) kombinacijo obojega
  11. Evropske države se večinoma predstavljajo kot “pravne in socialne države”. Kaj je za vaše glasilo važnejše:
  12. A) pravna država/vladavina prava (rule of law), ki skrbi za enakopravnost državljanov
  13. B) socialna država, ki (s socialnimi transferi, s strožjim obdavčevanjem premožnejših in uspešnejših) skrbi za čim večjo enakost državljanov
  14. C) kombinacija obojega
  15. Kateri strankarski programi so najbližji lastnikom/urednikom vašega glasila:

A) socialistični, socialdemokratski, levi (celo komunistični)

B) liberalni, liberalno-demokratski

  1. C) konservativni, tradicionalistični, desni (celo krščansko-demokratski)

D) programi, ki zagovarjajo nacionalne interese (celo nacionalistični)

E) Kateri tuj časopis oz. katera tuja TV mreža vam je za zgled oz. vam najbolj ugaja (mogočih je več odgovorov): T

The Guardian

Frankfurter Allgemeine Zeitung

Die Zeit

Der Spiegel

Washington Post

Wall Street Journal

Le Figaro

Le Monde

La Repubblica

Corriere della Sera

CNN

Fox News

BBC

ITV

ZDF

ARD

Deutsche Welle

RAI 1

RAI 2

RAI 3

Analiza objektivnih odgovorov na ta vprašanja bi bila gotovo več ko poučna.

Dimitrij Rupel

Ne spreglejte
Naloži več