Cesarju, kar je cesarjevega: spremenimo svet od znotraj

Farizeji, saduceji in drugi »junaki« Matejevega poročila predlagajo eno od zank, na katero bi se Jezus ujel v odgovoru. Seveda jih ne zanima načeloma njegovo mnenje, pač pa je zanje samo izziv, da bi ga ujeli na besedi, a vendar, karkoli bi Jezus dejal, bi bil to njegov strel v nogo, kot moderno rečemo. Seveda niso pričakovali takšnega odgovora. Jezus najprej prosi za kovanec s podobo cesarja in jim reče: »Dajte cesarju kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega.« Kaj to pomeni: to, da imajo zemeljske stvarnosti svojo avtonomijo, svojo notranjo logiko, zato ni treba Boga neposredno vključevati v odločitve, ki jih moramo samo sprejeti.

Svet je avtonomen

Bog stvarnik naredi kozmos iz nič in ga naredi avtonomnega in mi smo tisti, ki odkrivamo njegove zakonitosti, njegove notranje zakone. Ali še več: kar je ustvarjeno, je dobro samo po sebi in človek je poklican da s svojo inteligenco to dobro ohranja v tej svetopisemski dimenziji ali viziji, ker se zaveda, da je harmonija nekaj krhkega in jo spodkopava samo človekova zabloda, da bi bili kakor Bog, kar je sporočilo hudiča oz. »kače« v Edenu.
Človek je dolžan natančno »izmeriti daljo in stran«, torej stvari in življenje, saj je zmožen spoznati njen pomen v dialogu s stvarstvom.
Zanimivo, da je naš Bog zares en velik »optimist«, kar nekako »verjame«, da smo ljudje sposobni upravljati ta čudoviti vinograd, v katerem nam je dal živeti. Nima nas za “otročkote”, ampak odrasle, odgovorne, nas ne obuva v čeveljčke in popravlja kravate, ker ve, da smo sami sposobni soočanj s težavami, da smo sposobni živeti in sprejemati odgovornosti. Smo čudoviti, ker smo božja podoba in zelo strašno svobodni.

Kaj pomeni dajte cesarju

Kaj bi torej pomenilo tisto »dajte cesarju…« Zelo preprosto: služiti in skrbeti za tisto, kar običajno imenujemo »skupno dobro«: zavezati se, da bomo delali dobro v tem »cesarjevem« svetu. To seveda ne pomeni nekega malikovanja, marveč zagotovilo, da se mora svet spremeniti od znotraj z vstavitvijo novega načela, novega načina obstoja našega življenja kot kristjani, nosilci istega življenja milosti izvoljenosti. “Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last, da bi oznanjali odlike tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč”(prim. 1 Pt 2,9). Svet preoblikovati od znotraj. Ne gre za nekakšno projekcijo v posmrtno življenje. Svetniki kot vemo so hrepeneli po nebesih, celo naš Slomšek je zapisal, da morajo biti nebesa naša. Ampak to je samo navdih za moč tukaj v središču zgodovine, sodelovati z večjo energijo, je torej moč, da nismo izdajalci življenja, ki nam je podarjeno. Kaj torej pomeni Bogu izročiti tisto, kar njemu npripada. Kaj je kovanec, ki zadeva Božji svet. Tudi on je božja podoba, cesar namreč, saj smo vsi ustvarjeni po njegovi podobi. Vrniti se k Bogu, pomeni poskrbeti, da mu bodo njegova bitja povrnjena v polnem dostojanstvu.

Naloga kristjana

To je torej naloga kristjana: posvetiti se temu konkretnemu svetu, da bi ga spremenili od znotraj, tako da bo stvarstvo povrnjeno Bogu v polnem dostojanstvu. Kristjani ne zapuščamo zemlje in njenih stvarnosti v imenu »izmuzljivega neba«, ampak prosimo, da bi zemljo spremenili v nebo. Z drugimi besedami kot da bi Jezus rekel: Pazite najprej na svojo notranjost, na veliki načrt, ki ga ima Bog z nami, ostalo bo posledica vašega dela.

Zato odnos z resničnostjo, zlasti s politično resničnostjo, je v v tem težkem ravnovesju ogrožen: ohranjanje avtonomije posvetnih resničnosti in omogočanje iskanje njihovega izvora v Bogu. Namesto tistih, ki zavračajo svet, ki se zateka k svojemu Bogu, je evangeliju tuj: Jezus se je postavil stran od tega, obsodil je hinavščino političnih igric, ki uničujejo božjo zamisel stvarjenja. Hkrati je evangeliju tuj odnos tistih, ki sklepajo kompromise s svetom tistih, ki za dosego privilegijev uporabijo svojo politično moč in oblast (vključno z versko seveda), ki hlepi po neki “teokraciji” ali pa svojo vero celo vsiljujejo drugim. Potreben je dialog, da bi se vrnili k resnici, neobremenjen dialog. V svetem pismu ne bomo našli receptov za ekonomijo ali biogenetiko, a z evangeljsko modrostjo, ki je neizčrpna, lahko resničnost presojamo, ker preprosto povedano Sveto pismo, Božja Beseda, ni seznam odgovorov, marveč vprašanj.

Samo vera premaga svet

Ne govorimo torej o kompromisu s posvetnimi stvarnostmi, marveč tveganje za intimno zatočišče v breztelesni “verovnosti”, ker samo vera premaga »svet«.

Raj ne bo zemlja, ki se bo, preoblikovana z ljubeznijo povzpela v nebesa, ampak nebo, ki se bo spustilo na zemljo in bo vse oplodilo z ljubeznijo. Zemlja se bo spremenila v “raj” s skrbjo za brate in sestre. Tukaj v tej deželi, ki jo sestavljajo »cesarji« in svetniki.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več