Zna abecedo, a ne prav vseh črk…

Ko hodim naokoli, zadnje mesece resda bistveno manj, vedno kupujem lokalne časnike. Tudi če tistega jezika na poznam dobro, tudi če se me lokalne zadeve Salt Lake Cityja ali Pulja pravzaprav ne tičejo. Lokalni časnik ti vedno da vpogled, ki ga sicer na dobiš.

Gorenjski glas, časnik z zavidljivo naklado (19.000), je ob petkih začel objavljati podlistek o priimkih. Zelo vesel sem, da so se odločili za objavo mojih člankov, saj imam sicer zaprta vrata pri večini slovenskih medijev.

Ker rad berem vse časnike, sem tako prejšnji petek hotel kupiti Gorenjski glas. Roko na srce, malo je bilo tudi nečimrnosti: priznam, rad pogledam svoj članek, natisnjen na papirju.

Lokalno ne obstaja

A sem ta najboj razširjen gorenjski medij neuspešno iskal vsepovsod. V Kopru so ga imeli samo v eni trafiki, pa še tega so prodali takoj. Bil sem prepozen.  

V ponedeljek ga bom gotovo dobil v Ljubljani, sem pomislil. Nenazadnje je Ljubljana geografsko gledano, uradno, večinoma na Gorenjskem. Da ne omenjam, koliko Gorenjcev živi v Ljubljani inkoliko jih gre vsak dan čez tržnico.

A sem doživel kulturni šok. Prodajalka v trafiki na ljubljanski tržnici sploh ni vedela, da Gorenjski glas obstaja… Kot da bi iskal Novosibirski vestnik. Kot da bi v Sloveniji izhajalo 300 lokalnih časnikov.

Polpismeni

Saj nisem jezen na prodajalce, če nimajo vseh časnikov, da pa ne vedo, da Gorenjski glas sploh obstaja, je pa nekaj takega, kot da bi se naučil abecedo brez ene črke.

A tako to je v Sloveniji. Mnogi trafikanti ne vejo niti, da Večer ni isto kot Večernji list.

Zato bi rad spodbudil Gorenjce, naj v vsako trafiko, ko vstopijo, vedno vprašajo, če imajo Gorenjski glas. Ne le ob petkih, ko so noter moji priimki.

In Štajerce, naj v katerikoli prodajalni časopisov vprašajo, če imajo Večer.

He, he, hec

In Vipavce, naj sprašujejo po Vipavski. He, he, hecam se. Vipavska je brezplačnik in je ni v trafikah. Lahko pa jo kdorkoli naroči po pošti (urednistvo@vipavska.eu).

Ne spreglejte
Naloži več