Moral bi napisati žalostni Martin. Tako žalostno namreč martinovo že vrsto let ni bilo. Če sploh kdaj. A v resnici je to samo stvar percepcije. Vesel si lahko, tudi če ne nazdravljaš s plastičnim kozarcem v šotoru polnem predihanega in zatohlega zraka.
Sinoči sem zato šel po dva litra mladega vina, enega nesel prijatelju, drugega pa domov. V prodajalni, kjer je na martinovo vsako leto tisoč ljudi in jim zato na parkirišču postavijo šotor, sem bil s prodajalko – sam. Čuden občutek.
Z mojo drago sva se usedla k mizi, si nalila kozarca in nazdravila. Že kosilo je bilo posebno. Gosi moja draga sicer v trgovini ni dobila, je pa spekla raco. Dišalo je kot na pikniku.
Lani je bilo drugače. Nič boljše. Le drugače. Ob tem je nastala tudi naslednja kolumna.
Ubožule
Jeseni se končuje leto, kar po vsem svetu vidimo s prazniki. V Ameriki je danes 50 milijonov ljudi na poti zaradi zahvalnega dne. Pri nas smo imeli po cerkvah zahvalno nedeljo, leto pa se končuje s praznikom Kristusa Kralja. Laična javnost pa to obeležuje z martinovanjem. Vsak po svoje, pač.
Sredi Kopra, v zame najboljši kavarni, kjer strežejo tudi dobra vina, sem tako na martinovo nedeljo – pil kavo. Moral sem jo piti. Starega vina na tak dan pač ne morem. Mladega pa niso imeli. Pa sva se soprogo odpravila pod večer v Marezige. V svetovno prestolnico refoška, kot pravijo. Kjer imajo celo fontano vina. Karkoli že to pomeni.
Dobra vina, prazna kantina
S parkiranjem na martinovo nedeljo ni bilo nikakršnega problema. V prijetni prostorni dvorani, kjer vinarji tekmujejo, ljudje pa okušujejo rujno kapljico, sva se ustopila pred šank. Sama. Pristopil je le prijatelj, vinar. Da je letos vse prazno, je potožil. Verjetno zaradi Kopra, kjer so za martinji vikend prižigali adventne lučke. Ja, adventne, čeprav jim tako v Sloveniji ne rečejo, saj je beseda advent nezaželena ali nepoznana. Ja, adventne, čeprav je šele začetek novembra. Je bilo namreč tik pred volitvami. Ljudje so bili navdušeni, koprske ulice pa nabito polne, kot bi se za martinovo tudi spodobilo. Težavica je le ta, da tega, da gre za martinovo, večina ljudi ni vedela.
Med okušanjem mladovinskih prvakov in viceprvakov klepetamo naprej. Vinarji bi morali sode prikotaliti v središča mest, pravim prijatelju. Celo sam Mohamed gre peš k gori, če ona noče k njemu. Posmeje se in mi pritrdi.
Zgled
Spominjam se, kakšen praznik so bili jesenski dnevi okoli Martina v Luksemburgu in Bruslju, ko so tja pripeljali prvo mlado vino. Iz Francije, kakopak. Beaujolais mu pravijo. Po naše bi rekli božule, z naglasom na zadnjem E. V vsakem baru in vsaki restavraciji ga imajo. In to ne le v steklenici pod pultom. Na plakatih in tablah ga oglašujejo in oznanjajo. Zato takrat okuša mlado vino mlado in staro. Ne le ljubitelji vina, ampak tudi vodopivci, taki, ki sicer nikoli ne pijejo vina. Tudi moje evrokratske kolegice, ki nekatere v življenju vina niti poskusile še niso. Božule preprosto mora poskusiti vsak.
V resnici ne gre za kak izjemen okus in kako posebno kakovost. Priznam, da je meni v resnici okus povsem povprečen, kot bi bil kako povprečno namizno vino v povprečni oštariji. Tisto za 80 centov. Kozarec božuleja stane nekajkrat več. A nič zato, ljudje se ne ozirajo na ceno, saj božule pač MORAŠ poskusiti.
Primorska mlada vina so boljša od božulejev, ki sem jih okušal. Verjetno zato, ker so bolj ekološka in ker je grozdje videlo več sonca kot na kontinentu.
Kultura
In zato se zdi precej čudno, da vipavski vinarji svojih sodov za martinovo ne prikotalijo na goriški Travnik, ajdovski plac in na ljubljansko Tromostovje. Tem meščanom je treba povedati in pokazati, kaj imamo. Da je vino poleg vode najbolj zdrava in ekološka pijača, da koristi zdravju in da je to del naše starodavne kulture in tradicije, ki je starejša od nas samih. Saj smo jo nasledili od Rimljanov.
Vino je del kulture in civilizacije. Vino je hrana, ne alkohol. Alkohol je špirit, ki ga kupiš v lekarni. Zato je trapasto, da zakonodaja zapoveduje opozorila v smislu minister-za-zdravje-opozarja. Posebej zato, ker je med zakonodajalci poraba koakina višja od slovenskega povprečja. Zato tega ne dovolijo meriti po straniščih. Vsako zdravilo v preveliki količini škodi. Zakaj potem na vsaki škatlici za zdravila ne piše, da prekomerna poraba tablet škodi zdravju?
Vipavci bi morali nehati prodajati svoja izjemna bela vina po poldrugi evro. To je že za Kraševce in Brice smešna cena, kaj šele za tuje vinarje. Ko govorim s kakim vinarjem v Dalmaciji in mu povem, da vipavski kmetje prodajajo vino za evro in pol, se nejeverno nasmihajo. Ne predstavljajo si, kako lahko kmetu od take prodaje sploh kaj ostane. Tam tudi kislica ali makedonsko vino ni cenejše od dveh evrov in pol.
Če se sam ne ceniš, te tudi drugi ne bodo. Vipavsko vino, ki so ga nekoč pili na cesarskem dvoru, in je bilo v Ljubljani med najdražjimi, je danes uboga mati. Ubožule.
Praznik vina
Martinovo v Sloveniji je priložnost, da ljubitelji dobre hrane in pijače svoje soproge peljejo v restavracijo. A to še zdaleč ni večina. Prej elita. Martinovo bi moralo postati nacionalni praznik vina, ki bi ga praznovali v vsakem baru, restavraciji ali tovarniški menzi. Kako to storiti, ni treba razlagati, saj imamo zgledov dovolj.
