Valentin Inzko: Bosna potrebuje novo mednarodno akcijo

Visoki mednarodni predstavnik za Bosno in Hercegovino, Valentin Inzko je ob 25. obletnici podpisa daytonskega sporazuma, ki je ustavil vojno v tej državi treh narodov, v več pogovorih z mediji nakazal, da prihaja novo obdobje. To povezuje tudi z izvolitvijo novega ameriškega predsednika. Prepričan je, da bi se četrt stoletja po podpisu mirovnega sporazuma mednarodna skupnost morala ponovno angažirati in politično posredovati.

Bosna in Hercegovina namreč v zadnjih letih ostaja ujeta v zapleten klobčič nerešenih vprašanj treh narodov, ki imajo svoje zaveznike vsak na svojem koncu sveta. Srbi v Beogradu in Moskvi, Bošnjaki v Carigradu, Hrvati pa v Zagrebu in Bruslju. Slednji so najmanjši in se jih je izselilo največ, hkrati pa imajo v primerjavi s Srbi in Bošnjaki v politiki bistveno manj pravic.

Dvakrat sem z njim posnel intervju, v katerem je povedal o Bosni stvari, ki so še danes zanimive, pa tudi aktualne. Zato v nadaljevanju nekaj vprašanj iz obeh intervjujev, ki sta bila objavljena v Ognjišču in Primorskih novicah.

Multikulturnost je ključ razumevanja

Vaša družina je izrazito multikulturna. Živeli ste v številnih državah, vaša žena je argentinska Slovenka, varuška pa je otroke naučila češko. Ali je težko živeti v multikulturnosti?

INZKO: “Multikulturnost je včasih zelo naporna in zahteva veliko žrtev. Ko sem bil veleposlanik v Bosni in Hercegovini družina zaradi nemogočih pogojev ni mogla živeti z menoj. Štiri leta smo zato živeli ločeno: žena z otroci v Svečah, jaz v Sarajevu. Ta velikanska žrtev moje žene je obrodila plodove, saj so najini otroci takrat pognali svoje korenine na Koroškem. Eden najlepših trenutkov mojega življenja je bil, ko mi je hčerka Valentina rekla: »Želim si na slovensko gimnazijo v Celovec.« Koroško je začutila za svojo domovino in je sedaj v šoli presrečna. Podobno se je zgodilo, ko me je sin, ki je hodil na Dunaju v gimnazijo, poklical v Ljubljano in rekel: »Ati, jaz hočem na Koroško.« Če hočeš, da imajo otroci korenine, moraš ogromno investirat, tudi finančno. A to je mogoče. Če si odrasel v večjezičnem okolju pa imaš nato prednosti tudi v poklicnem življenju.”

Valentin Inzko v Kopru. Foto (c): Tino Mamić

Multikulturnost ni samo na področju  jezikov. Vi ste katoličan, ki je iz Mongolije v času komunizma pretihotapil mongolski prevod Svetega pisma. Hkrati pa ste ravno tam namesto k nedeljski maši hodili v budistične samostane meditirati. Kaj menite o teoriji spopada civilizacij?

INZKO: “To se je zgodilo na začetku moje kariere, ko sem si še upal. (smeh) Takrat sem na mikrofilmu pretihotapil prevod v takrat še britanski Hong Kong, da so lahko Sveto pismo v mongolščini natisnili.

Spopad civilizacij je zelo težko vprašanje. Ne vem, kaj bi lahko odgovoril. Mogoče naj omenim primer Bosne. Tam sem med Srbi, Hrvati in muslimani srečal najboljše ljudi, ki si jih lahko predstavljaš. Še danes mi muslimani pošiljajo voščila za verske praznike. Na drugi strani pa mi le redki Slovenci, Avstrijci ali katoliki, recimo, voščijo za veliko noč. V Sarajevu sem videl, kako so Hrvati in Srbi za veliko noč polirana jajca podarili svojim sosedom, nenamazana pa so imeli zase. Ali pa muslimani, ki so zaklali žrtveno jagnje, in najboljši kos mesa podarili sosedom druge vere. Sožitje je torej možno.

Žal pa velikokrat kdo izkoristi razlike med kulturami in zaneti plamen. Tak ogenj pa je potem zelo težko gasiti. Kristjani in muslimani imajo iste korenine: Ibrahim je Abraham, Mirjam je Marija, Jezus pa je muslimanski prerok. Povsod v življenju so razlike – tudi v Sloveniji, med strankami, med ljudmi, v pogledih na zgodovino. S strpnim dialogom se to lahko preseže.”

Avstrijski veleposlanik v Sarajevu ste postali v težkem času, takoj po vojni?

INZKO: “Svojo službo sem začel nekaj tednov po sporazumu v Daytonu, konec leta 1995. Sarajevo še ni bilo združeno, mine so še pokale in predmestja so še gorela, kajti Srbi so jih morali predati muslimanom in so jih deloma požigali.”

Posebna vrsta sožitja v Sarajevu

Najbrž je bilo, še posebej s človeškega vidika, težko priti v neko državo takoj po vojni?

INZKO: “Človeško gledano je bilo res težko saj je bilo med ljudmi veliko ran. S poklicnega stališca pa lahko rečem, da je bilo to morda najlepše in najbogatejše obdobje mojega življenja. Seveda moram izvzeti družinsko življenje, ki je trpelo, saj smo živeli ločeno. V Bosni sem spoznal prav neverjetne ljudi. Videl sem neko posebno vrsto sožitja, gostoljubnosti, sosedstva (komšiluk), navade, ki je pri drugih narodih zlepa ne srečaš. Navadni ljudje so me presenetili in obogatili. Na drugi strani pa sem bil razočaran, ko sem videl, kako politična elita dela s svojim narodom. Veliko mi pomeni – več kot druga priznanja-, da sem postal častni občan Sarajeva. Mislim, da ima celoten Balkan in Bosna še veliko možnosti, če bosta v ospredje postavila človeške vrline, človeka, ne pa poudarjala samo narodnosti in politike.”

Valentin Inzko. Foto (c): Tino Mamić
Deli z ostalimi
Ne spreglejte
Naloži več