O Gorenjcu, ki je umrl na Oljski gori v Jeruzalemu, čeprav si je želel umreti na Sv. Gori pri Gorici

O frančiškanu p. Jozafatu (Janezu) Ambrožiču je bilo v preteklosti prelitega že kar nekaj črnila. Rodil se je 24. avgusta 1903 v kraju Krnica pri Gorjah na Gorenjskem, vendar je večino življenja preživel na Bližnjem vzhodu (Palestina, Egipt, Izrael). Umrl je 2. decembra 1970 v samostanu Betfage na Oljski gori, kjer je preživel zadnje leto življenja, pokopan je v Jeruzalemu.

Mizar postane frančiškan

P. Jozafat je izhajal iz družine s petimi otroki, njegov oče Vincencij je bil pogrešan med prvo svetovno vojno. Tako je breme vzdrževanja in vzgoje družine padlo na mater Marijo. Šolal se je v domačem kraju in se izučil za mizarja. Tako se je tudi preživljal, ker ni imel možnosti nadaljevanja šolanja. Leta 1930 je vstopil v frančiškanski red v Benetkah, višjo gimnazijo in študije je opravljal na frančiškanskih šolah v Benetkah, Padovi, Kopru in Rimu. Prostovoljno se je javil za delo v Palestini, kjer je nadaljeval študije in bil julija 1937 posvečen v Nazaretu. Začel je v samostanu pri Božjem grobu v Jeruzalemu, že leta 1938 pa je odšel v Egipt.

Skrb za aleksandrinke

V kapeli šolskih sester je kapela s svetogorsko podobo. Aleksandrinke so tako v Egiptu imele s seboj Svetogorsko MArijo. Foto (c): Tino Mamić

Sprva je deloval v frančiškanski skupnosti v Aleksandriji (1938–42), potem pa pri Sv. Jožefu v Kairu (1943–62). V obeh mestih se je srečeval s številnimi goriškimi dekleti, t. i. aleksandrinkami, ki so tam služile kot dojilje, guvernante, kuharice, sobarice, pestunje in gospodinjske pomočnice. Kot njihov dušni pastir se je zanje razdajal, jim nudil pastoralno oskrbo, jih tolažil in tudi gmotno pomagal. Pri skrbi za primorska dekleta v Egiptu je sodeloval s slovenskimi šolskimi sestrami sv. Frančiška Kristusa Kralja, ki so delovale tako v Aleksandriji kot v Kairu.

Maševal je za primorske prekomorce v britanski armadi

Jugoslovanski kraljevi vojski so se že leta 1941 na Bližnjem vzhodu začeli pridruževati tudi številni primorski prostovoljci, nekdanji italijanski vojaki, ki sta jih zbirala predvsem Ivan Rudolf in dr. Ivan Marija Čok v imenu Jugoslovanskega odbora iz Italije. Novi vojaki jugoslovanske vojske so potrebovali tudi duhovno oskrbo in takoj se je javil p. Jozafat. Krajši čas je namreč opravljal naloge vojaškega kurata v zbirnem taborišču El Tahag pri Kairu in ob nedeljah maševal za vojake jugoslovanskega kraljevega gardnega bataljona, ki je deloval v sestavu britanske VIII. armade.

Fotografija: Neznani avtor, Primorski Slovenci, nekdanji italijanski vojaki, v ujetništvu med slovensko mašo, ki jo je daroval p. Jozafat Ambrožič, Britansko taborišče El Tahag pri Aleksandriji, Egipt, december 1942.

Mladi primorski vojaki v zavezniških uniformah so seveda na vsak način želeli stopiti v stik s članicami številčne primorske kolonije v Kairu in Aleksandriji, saj je marsikdo med njimi tam imel tudi sorodnice. Zato so se prijavili k spovedi in vojaška uprava jim seveda tega ni mogla odreči. Tako jih je kmalu obiskal p. Jozafat, ki je seveda hitro uredil, da so dekleta prišla na obisk. Po vojni je postal p. Jozafat predstojnik frančiškanskega samostana in župnik v kraju Muska, starem predelu Kaira.

Raziskoval je stara koptska besedila

Deloval je tudi na tamkajšnjem frančiškanskem bibličnem inštitutu, kjer se je posebej zanimal za stara koptska besedila. Gradivo za svoje raziskave je zbiral v arhivih in po koptskih samostanih v Nitri, Tebaidi, Assuanu, pri Sv. Katarini pod Sinajem in drugod na Sinaju.Leta 1947 je p. Jozafat postal korni škof, gre za najvišje odlikovanje, ki ga vzhodne Cerkve dajejo neškofom in nosilcu omogoča določene pravice v cerkvenih občestvih. Za delo med slovenskimi izseljenkami mu je Kraljevina Jugoslavija leta 1939 podelila viteško medaljo jugoslovanske krone, leta 1944 pa ga je kralj Peter II. odlikoval z izredno medaljo za delo na dobrodelnem področju.

V obljubljeni dežel si želi na Goriško

Pet let pred smrtjo je bil p. Jozafat iz Egipta premeščen v mesto Tiberija ob Genezareškem jezeru, kjer je deloval kot župnik. Svoj odhod iz dežele faraonov je takole pojasnil: “Ko sem prišel v Egipt, sem našel nad tisoč slovenskih vernikov, zapuščam pa jih največ sto, pa še ti so narodno mešani. Vse je odpotovalo, kajti Nasserjeva vladavina ne nudi raja tujcem.”

Čeprav je vse življenje deloval v kustodiji Svete dežele, je p. Jozafat vedno ostal član beneške frančiškanske province. Zadnjič je obiskal domovino poleti 1970 in za nekaj dni se je ustavil tudi na Goriškem. Izrazil je celo željo, da bi se po vrnitvi z Bližnjega vzhoda naselil na Sv. Gori. Ni se izšlo, Stvarnik ga je prej poklical k sebi.

Deli z ostalimi
Ne spreglejte
Naloži več