K spovedi prišel je starček s hriba,
s hriba raz strmino pritacal je,
nič več kakor njega dni po pavje
ni se nosil, zdaj se le še ziba.
Miš edini bil je spremljevalec
Tinčeta tja dol do spovednice,
stežka se povzpel je čez stopnice,
kjer ga čakal je izpraševalec.
Ga izprašal spovednik seveda
je o grehih, da mu da odvezo,
toda Tinče stresal nanj je jezo,
zagrenjeno tekla je beseda.
Tinče s hriba kajpak se nad grehi
lastnimi ni čisto nič potožil,
druge je za grešnike obtožil
in bahal se z lastnimi uspehi.
Ves čas Tinče je le miša gledal,
ali to rohnenje odobrava,
ali ga bodri, da stvar je prava,
ki pri spovedi jo je povedal.
Mu spomin odplaval je v daljave,
deloval je Tinče prav pobito,
ni ostalo niti najmanj skrito,
da bilo ni misli klene, zdrave.
Klavrna bila je spoved cela,
slab spomin na že minule čase,
je ubožec Tinče ves čas nase
opozarjal, kaj je laž debela.
