Politična kultura slovence levice je globlje kot na dnu

Milan Gregorič

Karel Erjavec ali karikatura nekega politika

V paničnih popadkih globoke države, da bi za vsako ceno zrušila tretjo Janševo vlado, je po propadlih mandatarskih poskusih s Fajonovo in Damjanom slednja potegnila iz naftaline še Erjavca, ne oziraje se pri tem na njegove pretekle politične akrobacije, polomije in škandale. Mislim, da mora zakulisnim akterjem slovenske levice trda presti, da so s svojo mogočno medijsko mašinerijo začeli promovirati odsluženega politika, ki izziva v javnosti v glavnem posmeh. Očitno jim je bil edini, ki bi lahko potegnil neposlušne DESUS-ove poslance iz vlade, in jo s tem nevarno zamajal. Ko bi to dosegel, bi ga itak z lahkoto spet pospravili v politično ropotarnico. Naj za uvod omenim, da je Erjavec človek, ki bi naj po podatkih medijev zamenjal kar pet strank. Poznano je tudi njegovo neodgovorno in lahkomiselno zaklinjanje ob nekih prejšnjih parlamentarnih volitvah, kako da bo izboril upokojencem tisoč evrov mesečne pokojnine, a se je v isti sapi začel grebsti za sanjsko plačano komisarsko mesto v Bruslju in pri tem povsem pozabil na svoje ravnokar izrečene obljube. Spomniti velja tudi, kako ga je Borut Pahor pred leti odstavil kot ministra za okolje  zaradi »kant za smeti«.

V zvezi z Erjavčevim večkratnim vodenjem Mladike je urednik Reporterja Silvester Šurla dejal (Reporter, 10. 8. 2015), da je funkcija zunanjega ministra »rezervirana za vrhunsko usposobljene politike z velikimi izkušnjami v diplomaciji. Zato mora to biti človek, ki da kaj nase, na svoj ugled, dostojanstvo in avtoriteto, imeti mora tudi nekaj znanja in talenta za opravljanje te službe ter zbujati spoštovanje in zaupanje pri državljanih«. Po mnenju Šurle pa pri Erjavcu, ki je to službo opravljal več let, »ni ne enega ne drugega. Reži se sam sebi, režijo se mu drugi…« S Pirangatom pa je bil »dosežen vrhunec in globlje res ne bi mogel zabresti. V bolj resni državi, kot je Slovenija, bi moral  minister po takšnem fiasku sam nemudoma odstopiti…Vendar ima prave politične botre, pa tudi njegova usmeritev zunanje politike – rusofilstvo – je prava«. Zato mu po mnenju tednika, očitno, nihče dolgo časa ni mogel do živega.

Ob navedeni menjavi petih strank pa tudi sicer ni bilo mogoče od Erjavca pričakovati česa resnega. Kar pa očitno niti malo ni motilo globoke države, da ga je reaktivirala. Podpirajo ga tudi predsedniki štirih levih strank oziroma štirje »politi cucki«, kot jih je ljubkovalno poimenoval Bojan Požar, potem ko so si sami sesuli svojo vlado, in se pri tem cmerili naokoli. Na kar se jim je kmalu zatem pridružil še Jože P. Damjan kot peti. Da ne omenjam posebej, da je Erjavec na zadnjih parlamentarnih volitvah kot poslanski kandidat s pičlimi 393 glasovi povsem pogorel, oziroma so ga volivci, očitno, »izpljunili«, tudi njegovi upokojenci. Po mnenju publicista Vinka Vasleta (Demokracija, 24. 12. 2020) imamo opravka »s pravim politikom z dušo in denarnico«. Pri čemer pa se je Vasle še spraševal, čigav človek neki je bil Erjavec, »ko je pomagal, da so Hrvati pred Slovenci izvedeli, kaj se pri arbitraži pripravlja«. Ob vsem tem ga je publicist dr. Matevž Tomšič razglasil (Demokracija, 24. 12. 2020) »za unikaten politični fenomen, kajti bi težko našli koga, ki bi ob tako skromnih operativnih sposobnostih opravljal tako pomembne funkcije«.

Pustošenje v Desusu

Po njegovem izsiljenem povratku na politično sceno, potem ko je globoka država brutalno obračunala z Aleksandro Pivec, je Erjavec v DESUS-u discipliniral oziroma pohodil pokončne posameznike, se kot buldožer z vso silo pognal nad svoje neubogljive poslance in nekaterim, izgleda, tudi upognil hrbtenice, neposlušnega Polnarja pa vrgel ven iz stranke kar skozi okno. Kar pa se ne more dobro končati za Desus, ki je doživel osip že ob surovi likvidaciji Pivčeve, in ki se je začel resno krčiti tudi ob poslednjem nasilnem discipliniranju stranke po meri globoke države. Hkrati je Erjavec začel bahavo obljubljati vložitev konstruktivne nezaupnice najkasneje do konca leta, a se ni izšlo, in jo je nato odložil na čas po Novem letu. Pri čemer pa ga je Janša pikro spomnil, da je pozabil povedati, katero leto je pri tem imel v mislih. Vse kaže, da ni pomagalo niti javno linčanje treh poslancev in sicer Gregorja Periča (SMC), Branka Simonoviča (DESUS) in Feliceja Žiže (italijanska skupnost), ki jih je levičarska falanga prek lepakov razglasila za izdajalce, ker so se, očitno, uprli pritiskom, da bi zabodli nož v hrbet Janši. Če bo tudi Erjavcu spodletelo, se bo tako lahko tudi sam, kot šesti, pridružil ostalim »politim cuckom«.

Ko gre levici za oblast, ji ni nič več sveto

Milan Gregorič

Priča smo pravi, pravcati demonstraciji levičarske politične bede in njenih zapoznelih totalitarnih popadkov. Globlje skoraj ni bilo mogoče pasti. Morda s Krambergerjem, ki je pred smrtjo dobesedno slutil in napovedal svoj tragični konec z izjavo, da bodo rdeči »takrat, ko ne bodo vladali, pozivali k smrti tiste, ki vladajo, a niso iz njihovih vrst«. Sporočilo tega dogajanja je po mnenju dr. Mateja Makaroviča (Demokracija, 24. 12. 2020) predvsem v tem, »da je postala takojšnja zamenjava te vlade tako močna prioriteta tistih, ki bi radi po svoje in med svoje delili sredstva iz novega finančnega okvira EU in sredstva instrumenta za okrevanje, da lahko za potencialnega mandatarja pride res v poštev kdorkoli, in da jih pri tem ne zanimajo posledice, recimo destabilizacija razmer ob najbolj neprimernem času«. Ko gre za oblast jim očitno nič več ni sveto. Sicer pa bi bila levica moralni poraženec tudi v primeru, če bi ji uspelo sesuti sedanjo vlado, ker bi to ne bila častna zmaga, dosežena v enakopravnem in demokratičnem boju, ampak oblast, ukradena s pomočjo pritiskov in vsakršnih umazanih zakulisnih mahinacij, za kar bi bilo treba verjetno na prihodnjih parlamentarnih volitvah polagati račune. Morda je določena simbolika o bednem stanju slovenske levice tudi v tem, da je Kučan ravno v tem trenutku napovedal razpust svojega Foruma 21, kar bi lahko pomenilo, da se imperij globoke države maje. Končno zadošča, če človek pogleda obraze glavnih akterjev globoke države in nekaterih njihovih operativcev na odprti politični sceni, da ga pri tem zazebe pri duši. Kajti z obraza lahko spereš marsikaj, ne moreš pa z nobeno žajfo sprati človeške umazanije, ki se je na njem nabrala in gleda ven iz njega. Ne morem pri tem tudi mimo misli, ki jih je že ob nastanku nove države izrekel publicist Ivan Puc (Slovenec, 16. 8. 1993), »da bo borba za demokracijo težka, dolgotrajna in konfliktna. Med ostalim tudi zaradi tega, ker bodo demokratična pravila, ki so omogočila poraz komunizma, po novem varovala tudi privilegije (oblastne, gospodarske, lastninske idr.), ki so si jih nagrabile nekdanje vladajoče elite.

Deli z ostalimi
Ne spreglejte
Naloži več