Zakaj so se partizani spravili na zavedno slovensko družino? (3)

Povojna “ljudska oblast” je družino razbila, premoženje pa zaplenila. Antonija je postala učiteljica, uživala je v svojem poklicu, a hkrati ni čutila svobode, saj je vse življenje prikrivala svoje prepričanje: »

Povojna “ljudska oblast” je družino razbila, premoženje pa zaplenila

Po koncu vojne naklonjenost Kofolovih partizanom ni veliko veljala. Ker so bili veleposestniki in bogatejši, so ljudi ščuvali proti njim in jim obljubljali njihovo zemljo: »Smo doživeli, da so imeli kakšen sestanek in potem so šli protestno skozi vas, med vojno že, in so šli mimo naše hiše in vpili: Dol z reakcijo, dol z reakcijo. To smo občutili.« Kmalu so bili kot na tisoče drugih slovenskih kmetov deležni siljenja v kolhoz po sovjetskem vzoru, potem razlastitve, ponižanja in preganjanja, zlasti očeta je to dotolklo: »In so na mojega očeta pritisnili, da mora vstopiti oz. dati pobudo za ustanovitev te zadruge. In takrat se je on uprl, da v zadrugo ne gre. Je bi korajžen. Ja on je vedel kaj se je dogajalo v Rusiji – ti kolhozi kaj so to bili in so ga tako pritiskali, da je bilo groza.  Se spomnim so ga povabili v eno sobo tam na sedežu občinskega odbora  in so ga maltratirali tako, da je prišel čisto uničen nazaj. Grozili in to. In ni!  vztrajal , da on ne gre v zadrugo, no potem je pa prišla nacionalizacija… Njega so strli, so mu vzeli čisto vse premoženje, hišo, pridelke, ves živ in mrtev inventar- čisto vse… On je bil čisto potrt, čisto strt, torej on je samo , sej on niti besede ni imel. Bil je že itak redkobeseden. Ni … Sta bila oba z mamo sta bila čisto uničena, ne. In zmeraj sta upala, da bo, da bose bo kaj obrnilo, da jim bodo vrnili, da bodo priznali  Ampak je trajalo, je trajalo 6 let predno so nekaj vrnili.  To je bil , to so je bilo povračilo za vse kar je naredil , to je moral doživeti kljub svoji zavednosti, poštenosti. Tako je bilo.« 

Družinska tradicija se je s tem razbila, ena od sester, ki je pozneje zbežala v tujino, je bila mučena v zaporu v Ajdovščini. Med znanci in prijatelji so izvedeli tudi za tudi za pomore v fojbah, prevladaj je strah s katerim je komunistična diktatura obvladovala drugače misleče.

Preganjanje učiteljev, ker so bili kristjani

Antonija je postala učiteljica, uživala je v svojem poklicu, a hkrati ni čutila svobode, saj je vse življenje prikrivala svoje prepričanje: »Je bilo hudo. Pri mojem učiteljskem poklicu so od mene zahtevali da učim ideološko, kot da je to vse prav in dobro kar je nastalo po vojni. Kot, da živijo v pravičnem svetu. Medtem, ko sem sama imela čisto drugačne izkušnje in sem vedela kaj je bilo v ozadju vsega tega.. To je bilo težko uskladiti. In jaz sem se pri poučevanju izogibala take vzgoje , recimo, kot so jo zahtevali, da bi navduševala otroke za tisti režim ,ki ga sama nisem čutila kot pravičnega.  Zatreti si moral del sebe, ker sem bila vklenjena v ta sistem in sem morala prav tako delat, kot so oni zahtevali. Ni bilo svobode, sej nisi mogel po svoji vesti, in po svojem stremljenju recimo, delat, si moral delat po navodilih  v skladu z ideologijo, ki je bila. Od začetka sem hodila javno k maši nekaj  let, potem je bil pritisk tak, da bi gotovo zgubila službo, če bi hodila k maši javno.  Sem šla tu pa tam,  v Čepovanu sem šla k maši recimo ne tukaj, pa se je z gospo Bratuževo sva hodili na polnočnice v kakšno vas v okolišu da me ne bi poznali. Je bil pritisk.« 

Kot učiteljica je službovala na Vogrskam, v Dornberku, na Brjah, v Kojskem, v Ajdovščini in slednje v Novi Gorici. Svoje talente je dodatno razvila po upokojitvi, ko je začela slikati zelo lepe podobe, zlasti primorske pokrajine.

Oddajo s pričevanjem Antonije Kofol na TVS si lahko ogledate tu: KLIK

Vir: RTV Slovenija, dr. Jože Možina

KONEC

 

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več