Spreobrnite se in verujte evangeliju

Vsi dobro poznamo zgodbo o preroku Jonu? Ta »manjš«i starozavezni prerok je živel okoli osmega stoletja pred Kristusom in Bog ga je poklical da oznani spreobrnjenje prebivalcem Niniv, velikega mesta, ki ga je navdihnjeni avtor predstavil kot pokvarjeno in grešno prestolnico Asirije. Težava je samo v tem, da Ninive takrat niso bile nobena prestolnica Asirije in ni bilo kralja v Ninivah.

Asirce je, kot vemo, odlikovala verska politika nasilnega vsiljevanja svoje vere; zato je čisto mogoče izključiti, da naj bi bil izraelski prerok Jona tri dni oznanjal v kakršnemkoli asirskem mestu v imenu tujega boga. Podatek torej ni zgodovinski, je samo teološki, oziroma je “funkcionalen” za svetopisemsko poročilo, ki ima vedno drugačno vrednost in sporočilnost.

Izbira svetopisemskega lika, ki je verjetno živel tik pred uničenjem Izraela s strani Asircev, bi pojasnila, zakaj Jona sprva ni hotel ubogati Gospodovega ukaza in je bil kasneje žalosten zaradi odpuščanja, ki ga je Bog podelil Ninivljanom.

Če bi jih v resnici Vsemogočni kaznoval in jih uničil, kot je obljubil, bi bil Izrael rešen. Jonova poklicanost pa poudarja neomejeno božjo ljubezen do vseh ljudi, zlasti do grešnikov: in to je teza knjige. Božja pedagogika se je izkazala za uspešno ne samo v zvezi z Ninivami, temveč tudi v odnosih z Jono: nebeška volja ni sporna! Samo ubogati je treba. In če mora za to, da ga uboga, stvari ponoviti, jih Bog ponavlja enkrat, dva, deset, stokrat, dokler človek ne popusti. Bog je Bog! “Za skrajna zla, skrajna zdravila”, pravi pregovor; zato preberite v tem smislu knjigo za domačo nalogo in boste razumeli.

Končno postane Jona paradigma skrivnosti smrti in vstajenja, ki označuje Mesijevo poslanstvo; kot beremo v Matejevem evangeliju: “Nato so nekateri pismouki in farizeji Jezusa vprašali:” Učitelj, radi bi, da nam pokažeš znamenje “. In odgovoril je: «Perverzna in prešuštvena generacija zahteva znamenje! Toda nobeno znamenje ji ne bo dano, razen znamenja preroka Jona. Kakor je Jona v resnici ostal tri dni in tri noči v trebuhu ribe, bo tudi Sin človekov ostal tri dni in tri noči v osrčju zemlje. Ninivljani bodo vstali, da bodo sodili tej generaciji in jo obsodili, ker so se spreobrnili ob Jonovi pridigi. Glej, zdaj je tukaj več kot Jona! Kraljica z juga bo vstala, da bo sodila tej generaciji in jo obsodila, ker je prišla s konca zemlje, da bi poslušala Salomonovo modrost; a glej, zdaj je tukaj več kot Salomon!« (12,38 sl.).

Lahko si predstavljate bes, ki so ga te Jezusove besede sprožile v srcih poslušalcev: če slišijo, da jim bo obsodba Božja prišla s takimi besedami, ki ga je izreklo pogansko ljudstvo, poleg tega celo eminenten izraelski sovražnik, je le povečalo njihovo sovražnost do Jezusa.

Toda zgodba je šele na začetku: Janeza Krstnika je aretirala Herodova policija, Jezus pa gre v Galilejo, obmejno območje, skrajno obrobje Palestine, saj se mora tam začeti njegova oznanjevalna služba. Vsebina napovedi je preprosta in izjemno jedrnata: »Prišel je čas in blizu je božje kraljestvo; spreobrnite se in verjemite v evangelij.«. V skušnjavi sem, da bi se vprašal: Toda, da bi vsaj rekel nekaj besed – kaj je bilo treba tej Besedi učlovečiti se v Jezusu iz Nazareta in postaviti vse na noge? Postaviti ves ta ambaradàn, znan kot krščanska cerkev, in pustiti odtis, ki je trajal dvajset stoletij in pozneje; in nato preganjanja, križarske vojne, verske vojne, Sveto rimsko cesarstvo, inkvizicija, Vatikan, …? Za kaj

Molimo, molimo – amapk ali je to res, da molimo? -, pa saj se vendar nič ne zgodi! Veste, samo tisti, ki pristopijo k temu zakramentu, ne da bi vedeli za njegove temelje in dinamiko, ignorirajo, da bi spominsko ozadje bilo zgolj mnemotehnična, mehanična ponovitev zgodbe. Spomin našega odrešenja – to je maša! – naredi nas Kristusove sodobnike; aktualizira in uresniči skrivnost Njegove strasti do grešnega človeka, smrti in vstajenja; in ker je prisoten, »naredi« ta zakrament učinkovit za nas in za vse pri odpuščanju grehov … “donec veniat”, dokler se ne vrne.Potem pa se kljub našim praznovanjem, ki se ponavljajo vsako nedeljo, nič ne zgodi. To dobro vemo. Seveda, dokler bomo še naprej prihajali k maši, ne da bi se potem potrudili, da bi prešli iz besed na dejanja, bodo obredne besede in kretnje ostale omejene na “sveto zaprto cerkev” (taka je namreč sedaj v koronakrizi dobosedno)… medtem ko življenje teče zunaj teh štirih sten.
Tudi Jezus je takšen »tempelj« obsodil, ko je na poti vanj našel prodajalce živali in menjalnike denarja in jih silovito postavil pred vrata – se spomnimo tega dejstva? Omenjeno je v 2. poglavju četrtega evangelija. Pomenljiva obsodba. Zanimivo, Jezusa v templju ne vidimo več in odrešenje se zgodi na Kalvariji, zunaj tempeljskega obzidja.

Molimo, molimo – amapk ali je to res, da molimo? -, pa saj se vendar nič ne zgodi! Veste, samo tisti, ki pristopijo k temu zakramentu, ne da bi vedeli za njegove temelje in dinamiko, ignorirajo, da bi spominsko ozadje bilo zgolj mnemotehnična, mehanična ponovitev zgodbe. Spomin našega odrešenja – to je maša! – naredi nas Kristusove sodobnike; aktualizira in uresniči skrivnost Njegove strasti do grešnega človeka, smrti in vstajenja; in ker je prisoten, »naredi« ta zakrament učinkovit za nas in za vse pri odpuščanju grehov … “donec veniat”, dokler se ne vrne.Potem pa se kljub našim praznovanjem, ki se ponavljajo vsako nedeljo, nič ne zgodi. To dobro vemo. Seveda, dokler bomo še naprej prihajali k maši, ne da bi se potem potrudili, da bi prešli iz besed na dejanja, bodo obredne besede in kretnje ostale omejene na “sveto zaprto cerkev” (taka je namreč sedaj v koronakrizi dobosedno)… medtem ko življenje teče zunaj teh štirih sten.

Tudi Jezus je takšen »tempelj« obsodil, ko je na poti vanj našel prodajalce živali in menjalnike denarja in jih silovito postavil pred vrata – se spomnimo tega dejstva? Omenjeno je v 2. poglavju četrtega evangelija. Pomenljiva obsodba. Zanimivo, Jezusa v templju ne vidimo več in odrešenje se zgodi na Kalvariji, zunaj tempeljskega obzidja.

Če življenja ne postavimo v obred – liturgijo (o tem smo razmišljali prejšnjo nedeljo), ga ne bo mogel oplemenititi z milino, ki iz njega izvira. Maša ni čarovnija, kjer je dovolj, da izvedemo določene kretnje in izgovorimo formulo, ne da bi se zmotili in “hej, zajček je prišel iz klobuka” Hokus pokus… Če želite, da se zajec pojavi ali izgine, potrebujete le trik in spretnost iluzionista. Tu pa imamo opravka z Božjim življenjem, danim v krvi Križanega. Tu gre za vprašanje našega odrešenja; res, našega! … in postal bo naš, če ga bomo znali ceniti, končno tako, da se bomo predali Bogu, Bogu, ki vztraja, da v ljubezni govorimo tudi sovražnikom, a prečiščeni z božjim pepelom … In ne bo odstopil.

Deli z ostalimi
Ne spreglejte
Naloži več