Moje ime povzroča včasih veliko zmede. Je malce nenavadno. Preglavice nastajajo tudi zaradi slovenske različice Tine, kaj šele zaradi hrvaškega mehkega Ć.
Ljudje so ga zapisovali na najrazličnejše načine. Vse možne, le Tino Mamić ne…
Bil sem že Tomo, Tin, Tine, Dino. Pisal sem se že Mamic, Mamič, Memič, Momič in Babič. Nekoč mi je na vratih pozvonil človek in vprašal, če tu živi Tina Babič.
Najbolj zanimiva in komična različica pa je nastala nedavno, ko sem dobil račun in se prav nasmejal zaradi nove kombinatorike, ki je sicer nastala zaradi bližine črk I in O na računalniški tipkovnici: Tono Mamič.
PS
Fotografija je iz krstne knjige župnije Šturje, kjer sem bil krščen 16. julija 1972. Zaradi patrona je dopisano še njegovo ime, Avguštin. Nekoč sem se zato bil podpisoval Tino A. Mamić. Potem pa je dodajanje srednje črke postalo modno, zato sem to opustil.
