Korona je razgalila družino

Kam naj usmerimo prst, ko se starši obnašajo kot razvajeni otroci? Nekateri starši so si ob odprtju šol oddahnili ter končno zadihali, ker so se znebili nadležnih otrok, s katerimi se je lepo postavljati, ne pa ukvarjati.

»Starši imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke.« Dokler je to zgolj določilo v Ustavi (54. člen), je vse v najlepšem redu. Ko pa imamo končno enkrat možnost skoraj v polnosti udejanjiti zapisane naloge, se zalomi. Dolžnosti nam ne dišijo.

Vzgoja za (ne)samostojnost

Vneto prikimujemo, ko nam strokovnjaki na roditeljskih sestankih ponavljajo, da je otroke treba vzgajati za samostojnost in odgovornost. Potem pa doma s pretiranim vmešavanjem in nepotrebno pomočjo ali vsiljivostjo dosežemo ravno nasprotno. Že res, da otroci nimajo nič proti, če namesto njih naredimo seminarsko nalogo, izdelamo plakat ali pospravimo njihovo omaro, medtem ko oni drsajo po raznih ekrančkih. Težava je v tem, da se na servis navadijo in ga pričakujejo kot samoumevnega: mi bo že kdo pomagal ali naredil. In gorje, če pomoč v kritičnih trenutkih izostane.

Pa ravno to se je zgodilo. Mama država je zatajila! Gotovo ob nepravem trenutku – vedno bi bil nepravi trenutek, da odtegne svojo pomoč, s katero mnogokrat prehiteva potrebe svojih otrok ter jih s svojo skrbnostjo nevede dela odvisne in nebogljene.

Mati odpove …

Nepričakovano in nenapovedano je v naš utečen vsakdanjik vstopila korona in ga postavila na glavo. Vrtci in šole so se zaprli, treningi in popoldanske aktivnosti odpadli, mnogi starši so ostali doma, drugi so imeli možnost za nekoliko nižjo plačo skrbeti za svoje otroke. Svet se je ustavil in družine so postale … ujetnice v svojih domovih. Kaj hujšega! Živeti skupaj vse ure in cele dneve!? (O, ljuba družina, tako opevana in zaželjena, kraljica lestvic vrednot in idealov!) In ob tem še kuhati, izobraževati, animirati otroke? Brez časa zase?

Spet smo poslušali o lačnih otrocih, ki jim je edini topli obrok tisti, ki ga dobijo v šoli … Zdelo se je, da mnogi starši ne znajo ali nočejo opravljati svoje prvotne in prioritetne naloge – morda zato, ker jim starševstva nikoli ni bilo treba v polnosti izvrševati, vedno je nekdo pomagal. Spominjali so me na človeka, ki je ob polni mizi ostal lačen, ker mu nihče ni napolnil krožnika … 

Otroci se ne znajdejo …

Ja, nezavedno, malo po malo smo starševske naloge prepuščali državi. Nekaj po sili razmer, še več pa prostovoljno, ker smo dopuščali in nam je tako udobneje in lagodneje. In tako mati država skrbi za (skoraj) vse. Pomaga vzdrževati otroke. Izobražuje. Pravi sicer, da se ne gre več vzgoje, toda v tem ni čisto iskrena: tudi ne-vzgoja je vzgoja. Skratka: država opravlja velik del nalog, ki po ustavnem določilu in naravnem pravu pripadajo staršem. 

A večini to ustreza, saj je nemogoče uspešno kombinirati karierno udejstvovanje in celovito ukvarjanje z otroki, pri čemer je zaposlitev obeh staršev tako rekoč družbena norma. Prepričali smo se, da je za dobro starševstvo in sodobno družino dovolj nekaj skupnih ur: jutranja naglica, popoldanska kombinatorika med športnimi in umetniškimi dejavnostmi, spanje pod isto streho. Ta nenormalni ritem jemljemo kot merilo, v njem se znajdemo in želimo, ne: zahtevamo ga nazaj. Korona stran!

In izsiljujejo…

Ko so se tedni privajanja na skupno življenje družine podaljševali v mesece, korona pa je še naprej lomastila, je ljubeča skrb za dobrobit otrok, ki jim grozi nepopravljiva škoda in trajne psihološke posledice zaradi predolgega zadrževanja v domači družini, premagala vse strahove pred nepotrebnimi okužbami in širjenjem epidemije: »Dovolj je stagniranja in nazadovanja doma! Zahtevamo šolo in vrtce!« 

Sama sem te pozive sicer razumela v mojem prostem prevodu: »Dovolj nam je ukvarjanja z otroki – to je delo učiteljev in vzgojiteljev!« To pa je vse kaj drugega kot boj za otrokove pravice! Vendar je to zgolj moje zasebno mnenje. 

Družina kot otrokom škodljivo okolje?

Kljub temu še vedno ne razumem, kaj tako nepojmljivo katastrofalno škodljivega naj bi pomenilo bivanje otrok z nadvse skrbnimi in razumevajočimi starši, za kakršne se predstavljajo, ko utemeljujejo prizadevanja za preprečitev razvojnega kolapsa njihovih otrok. 

Končno so imeli otroci možnost občutiti, kaj pomeni družina in skupno življenje brez histerije in norenja ter da dom ni samo prenočišče in taksi postaja, starši pa ne zgolj šoferji, bankomat in serviserji. Glede na medijski rompompom se sprašujem, ali so jim starši omogočili tako izkušnjo?

Kakorkoli obračam, se mi zdi, da so največje travme in stres doživljali starši, ki se v svoji novi, a vendarle tako prvinski starševski vlogi niso znašli in je niso bili pripravljeni v polnosti opraviti: več kot dovolj je siceršnje popoldansko ukvarjanje z otroki – pa epidemija gor ali dol. Pa je res dovolj? Je sploh kdaj dovolj? No, sporočilo ‘spontanega’ starševskega punta je: kar je preveč, je preveč. Ukvarjanja in življenja s svojimi otroki namreč.

Stanje med včerajšnjo in jutrišnjo vzgojo

»Država je dolžna, država naj zagotovi, država naj organizira, predpiše …« in to kljub temu, da je država mnogo dala – le da v drugačni obliki, ki je nismo znali izkoristiti v blagor sebi in svojim bližnjim. Ker se nam je podrla rutina, smo cepetali kot razvajen otrok: ne gorenjke, ampak milko! Ne denarja za varovanje otrok, ampak varovanje otrok itd. Z razvajenimi otroki so križi in težave – s prstom kažemo na napake v vzgoji. 

Kam naj usmerimo prst, ko se odrasli, starši, obnašajo kot razvajeni otroci – kar v bistvu tudi so, saj so odraščali v vzdušju in okolju permisivne vzgoje, polne pravic in zavijanja v vato? Vzgoja pa se nadaljuje – taka ali drugačna, spontano, s prenašanjem vzorcev. »Kakor boste otroke vzredili, take čase, slabe ali dobre, bomo imeli.« (A. M. Slomšek)

Za nazaj ne moremo popraviti ničesar. Lahko zamižimo – kot že tolikokrat – ali spremenimo temo pogovora. Čeprav bi bilo bolje, da bi se iz preteklih zablod kaj naučili in iz naftalina potegnili kreposti, brez katerih je znosno sobivanje na dolgi rok nemogoče: potrpežljivost, empatija in upoštevanje drugega, realizem, samoiniciativnost … in tudi odgovornost. Zavedanje, da se moje pravice končajo, ko trčijo ob pravice drugega, in da kdaj kakšna kolektivna pravica ali pravica šibkejšega ‘prevaga’ mojo pravico. 

Tega se otroci ob starših, ki znajo predvsem godrnjati in se pritoževati nad krivicami, ki naj bi se jim dogajale, ne bodo naučili. Vstopili smo v postni čas. Vsako leto znova nas vabi k spreobrnjenju. Tudi vzgoja bi potrebovala svoje spreobrnjenje. Korenit zasuk. Težka bo, saj starši večinsko vzgajamo s tem, kar in kakršni smo. Vsi pa mnogo raje spreminjamo druge …

Karavana gre dalje

Medtem se je del šolarjev vrnil v šolo. Kaj zato, če se bodo zaradi tega mnogokrat povečale možnosti za ponoven razmah epidemije – da le ne bodo utrpeli nepopravljivih posledic čezmernega uživanja družinske harmonije. In nekateri starši so si oddahnili ter končno zadihali. Ker so se znebili nadležnih otrok, s katerimi se je lepo postavljati, ne pa ukvarjati. Ups! Ker želijo svojim otrokom le najboljše in šolanje je eden temeljev svetlejše prihodnosti. 

PS

Kakšno sporočilo so prestregli otroci, ko so videli in občutili starševsko olajšanje ob novici, da gredo spet v šolo? So se počutili kot ‘sončki’ in ‘carji’? Ali morebiti kot …

Deli z ostalimi
Ne spreglejte
Naloži več