Kdo je Sloveniji ukradel poštenost in resnicoljubnost

Zanimivo pa je, da sodobne sociološke študije kažejo, da Slovenci sebe vidimo kot manj samozavestne od Hrvatov, Hrvatje pa sebe kot manj samozavestne od Srbov. Če ti zmaga v vojni ne da samozavesti, je v narodu nekaj hudo narobe.

“Bilo je to ljudstvo brez tatov, brez slabih ljudi, mogel si pokrajine prepotovati z denarjem na dlani. Bil je to narod, ki smo ga skoraj morali šele učiti rabiti ključavnico in zapah, ki pa je z neomajno neustrašenostjo odklonil giljotino, sploh najboljša družba dobrih ljudi, ki jih je Bog postavil na Zemljo; sredi med njimi bi si želel umreti,” je leta 1813 zapisal Francoz Charles Nodier. Čeprav je bil citat že neštetokrat objavljen pa je zadnje dneve še posebej odmeval po spletnih omrežjih. Mnogi namreč citata sploh niso poznali.

Nič posebnega ni bilo, da so tujci, ki so v zgodovini potovali skozi slovenske dežele, alpsko ljudstvo opisovali z izbranimi in pohvalnimi besedami. To ni bil samo francoski pesnik Charles Nodier, ki bi si tu želel umreti, ampak še mnogi drugi. V 19. stoletju jih najdemo več in če potegnemo črto, so si opisi podobni v tem, da so Slovenci pošteni, pridni in da ne marajo novotarij. Da danes temu ni več tako, razen odpora do novotarij, bi lahko sklepali iz precejšnje reakcije na citat iz Francozovega dnevnika na družbenih omrežjih. Ponovitev citata  v oddaji Faktor je delovala kot presenečenje. Ali res? Ali so res naši predniki bili tako pošteni, da vhodnih vrat sploh niso zaklepali? Kaj se je zgodilo z nami, da temu ni več tako? Odgovor je preprost.

Slovenci nekoč

Tujci so o Slovencih v zgodovini imeli zelo dobro mnenje tudi v preteklem, ne le predpreteklem stoletju. Poglejmo znamenite Aleksandrinke. Primorke, ki so zaradi revščine morale v svet, odkoder so pošiljale zaslužek domov, da družini ni bilo treba tolči lakote. Ali se izseliti. V drugi polovici 19. stoletja se je izselila slaba tretjina Slovencev. Večinoma mladih in nadpovprečnih. Če bi izjemne revščine ne bilo, bi bilo danes Slovencev več kot pet milijonov. Ne gre za matematiko, ampak za primerjavo. Dancev, kjer je bila revščina znosna, je bilo pred 220 leti toliko kot Slovencev. Danes jih je dobrih pet milijonov. Pa to le mimogrede.

Aleksandrinke, prenekatere tudi za ceno odstavitve od prsi lastnega otroka, so zato marsikatero slovensko družino ohranile na domači zemlji. O njih je ohranjenih precej poročil. Le tu in tam se je mogoče katera »izgubila«, pa še to, ker ji je bila narejena sila. Povsem drugače kot Italijanke ali Francozinje ali druge Evropejke. V Egiptu so jih cenili zaradi urejenosti, pridnosti, poštenosti in čistosti. Čistosti tudi v nravstvenem pogledu. Zaradi notranje lepote.

Slovenci so v tujini zasloveli kot pridni delavci. Posebej na Zahodu. Včasih se sliši tudi pohvala glede iznajdljivosti. A iznajdljivost se je kot pohvala bolj slišala na vzhodu. Drugi Slovani v Avstriji so Slovence videli kot iznajdljive. A je to bilo bolj zato, ker so bili bolj iznajdljivi in uspešni od njih. Počasi se je ta ocena, posebej s strani sodržavljanov, ki so bili stoletja po turškim škornjem, ne pa habsburškim žezlom, spremenila v ljubosumnost. Včasih celo do karikaturne razsežnosti – če se spomnimo na recital Balaševića, ki nam, »rojenim za klečeplazenje« napoveduje, da nas bodo Avstrijci zavrgli.

V ranjki Jugi pa je nazoren primer slovenskega karakterja videti v nabornikih. Srbi, ki se hvalijo kot zmagovalci v obeh svetovnih vojnah, čeprav so bili popolnoma poraženi v obeh in so jim zmago prinesle šele tuje armade tik pred koncem vojne, so na Slovence gledali zviška. Čeprav so bili »kranjski janezi« izjemno uspešni v avtrijski vojski, so v jugoslovanski postali nebodigatreba. Posebej zadnja leta pokojne diktature so do same armade – ene najbolj neurejenih na planetu, ki se je hvalila, da je ena najmočnejših – gojili tudi vzvišen, omaloževajoč odnos. Slovenec je bil vzoren vojak, zato so ga častniki velikokrat hoteli povišati, on pa je to praviloma odklanjal. Če pa je sprejel, je postal najbolj pedanten častnik, ki so se ga zaradi doslednosti in discipline vsi bali. Zato je tako malo Slovencev postalo desetarjev.

Kako je zgodovina ironično neusmiljena, so srbski generali videli po slovenskem plebiscitu, saj so bili poraženi najprej od Slovencev, nato od Hrvatov, nato od Bosancev in slednjič, kar jih je najbolj bolelo, od Albancev. Brez vojne pa so »izgubili« še Makedonijo in Črno goro. Zanimivo pa je, da sodobne sociološke študije kažejo, da Slovenci sebe vidimo kot manj samozavestne od Hrvatov, Hrvatje pa sebe kot manj samozavestne od Srbov. Če ti zmaga v vojni ne da samozavesti, je v narodu nekaj hudo narobe.

Slovenci danes

Dandanes Slovenci še vedno v tujih očeh veljamo za dosledne in marljive. Tako v Bruslju, Rimu in Zagrebu. O poštenosti in čistosti pa se ne sliši več veliko.

Zadnje daljše poročilo tujca, ki nas je videl kot nravne, čiste in poštene, je nastalo leta 1945. Napisal ga je Anglež, britanski vojak, ki je Slovence spoznal v begunskem taborišču pred Celovcem. Nekaj tisoč beguncev, ki so se bali, da bi jih partizani po osvojitvi dežele, pobili. Upravičeno so zbežali, saj bi sicer končali v kakem breznu sredi gozda, kjer bi še leta 2021 njihove kosti raznašale živali. To se je namreč zgodilo tistim »razrednim sovražnikom«, ki niso zbežali in tistim, ki jih je Winston Churchill poslal nazaj Josipu Brozu tostran Karavank.

Odgovor, zakaj Slovenci danes nismo več taki kot Charles Nodier leta 1821 ali John Corsellis leta 1945, je na dlani. Revolucija, ki je prinesla komunizem, je v Sloveniji najedla poštenost, čistost in nravnost. Poštenosti nam niso odvzele ne kuge ne lakote. Ne Turki ne Napoleon ne dve svetovni vojni. Celo revščina, v kateri najbolj trpi poštenje, ne.

Poštenost ostaja

A spet je treba poudariti najpomembnejše. Lahko, da večina laže. Lahko, da imamo premierko, ki je ponaredila magisterij. Lahko je v tujini na varnem več kot 50 ukradenih milijard. A to še vedno ne pomeni, da smo Slovenci tatovi in lažnivci. Če je elita pokvarjena, niso pokvarjeni tudi vsi običajni ljudje.

Osebno vidim večino Slovencev kot poštene in čiste ljudi. Ki ne kradejo in ne lažejo. To je treba povedati na glas.

Družbene elite se namreč menjujejo, narod pa ostane.

Deli z ostalimi
Ne spreglejte
Naloži več