Pravi in neprodušni mehurčki so politični, ne protikoronski: Mesečev, esdeesesovski, Ljudmilin… Živimo drug mimo drugega.

Tako daleč to gre, da so celo politiki začeli zavračati vabila v medije, ki niso iz njihovega mehurčka. Težko najdemo levičarskega politika, ki si upa sprejeti vabilo Nove24tv.

Proti covidni pandemiji se borimo z ustvarjanjem mehurčkov. So pa zelo zaprti in velikorkat neprodušno zaprti drugačni mehurčki, tisti politični.

Človek se zapre v svoj mehurček tako, da na spletnih družabnih omrežjih spremlja samo politike in mnenjske voditelje, ki razmišljajo enako kot on sam. Prebira samo medije, ki so enakega mnenja kot on sam.

Mediji tudi druga mnenja povsem odkrito ignorirajo. Državna, v resnici pa levičarska RTVS v goste vabi v veliki, prav velikanski večini, levičarje. V osrednjem dnevniku vsak dan poslušamo po ducat preprostih ljudi, ki govorijo negativno o ukrepih desno-sredinske vlade glede pandemije korone, premier ali minister, ki je ukrepe sprejel, pa sploh nima besede. V poročilih je več časa odmerjenega mnenjem ljudi z ulice, skrbno izbranih, se zdi, kot ga namenijo celotni vladni ekipi. Normalno inteligentnemu človeku se to seveda upre. Programskega sveta RTVS, namenoma, ne bom niti omenil, ker nima smisla. Tudi programski svetniki so namreč v svojem mehurčku.

Tako daleč to gre, da so celo politiki začeli zavračati vabila v medije, ki niso iz njihovega mehurčka. Težko najdemo levičarskega politika, ki si upa sprejeti vabilo Nove24tv. Mnogi levičarski politiki odklanjajo celo vabila v oddajo Faktor, kjer gostje res lahko povedo vse, kar hočejo.

Ko sva se z mojo drago preselila v hišo, sva prišla v povsem neslovensko sosesko. V obeh sosednjih hišah so živeli bosanski Hrvati. Sicer smo se na ulici vedno pozdravili, nismo pa spregovorili. Natančneje, midva s soprogo se nisva hotela pogovarjati. Več mesecev je trajalo to življenje drug mimo drugega. Moja draga je bila na porodniški in je bila več doma. A najmanj deset vabil je trajalo, da je slednjič šla k sosedi na kavo. Pri meni je trajalo še dlje. Kljub mojim hrvaškim koreninam. Danes se sam sebi in svoji ozkosti, zagamanosti, ozkosrčnosti, rezerviranosti in butavosti smejem. Ma kakšna mona sem bil! (Oprostite, a te povedi ne znam prevesti v zborno slovenščino.) Moji sosedje so namreč najboljši sosedje na svetu. 

Celotna kolumna je objavljena na portalu Požareport: KLIK.

Deli z ostalimi
Ne spreglejte
Naloži več