Franc Možina je na dan bendime že zgodaj pred svojo hišo v Dobravljah na Vipavskem, kjer sprejema trgače. Pod slamnatim klobukom prešeren nasmeh, v rokah pa fouč (kosir). Nekdanji politični zapornik je še danes – kot že priimek pove – pravi možina.
Tale članek je nastal pred devetimi leti. Sedaj ga objavljamo ponovno, saj je Možina še vedno čil in v hramu še vedno sam natoči gostu kozarec svojega odličnega domačega vina. Franc Možina, ki bo letos septembra praznoval 93. rojstni dan, dokazuje, da so stari Latinci imeli prav, ko so rekli Nomen est omen. Izrek, ki ga težko prevedemo v treh besedah, namreč trdi, da ime pokaže človekovo nrav.
Nekdanji politični zapornik Franc Možina je možina
Beseda »možina« pomeni v slovanskih jezikih starešina. V sodobni slovenščini pa velikega in močnega moškega, pa tudi takega, ki zna uveljaviti svoje mnenje. V drugih slovanskih jezikih pa najdemo izraz tudi v pomenu starešine Lahko si predstavljamo, da je Francov daljni prednik, ki so mu nadeli priimek Možina, bil bodisi krepke rasti bodisi je rad moževal, kot se je nekoč reklo modrovanju ali resnemu moškemu pogovoru. Za Franca Možino, vedno zanimivega sogovornika, velja oboje. Mogoče je zato tudi njegovo vino nekaj posebnega. Franc žahtno mešanico iz muškata, kraljevine, klarnice, poljšakice in rebule, kupcu natoči med živahnim pripovedovanjem. V hramu (vinski kleti) s počrnelimi tramovi ki šteje več kot dve stoletji, je ozračje za pripovedovanje zgodb idealno. Franc ima metuzalemski spomin. Zgodb pozna ogromno. Veselih in tragičnih.
Zvezda je zamenjala trobojnico
Rad obnavlja pripovedi svojega očeta, ki je med boji v prvi svetovni vojni padel v rusko ujetništvo in doživel oktobrsko revolucijo. Takrat je spoznal, kaj prinaša komunistična revolucija. Zato ga je začelo skrbeti, ko so partizani na kapah slovenske trobojnice zamenjali z rdečo zvezdo. Tudi Franc se dobro spominja prve partizanske kape starejšega brata, ki je imela našito slovensko zastavo brez zvezde. Nekje bi še morala biti spravljena, pravi. »Kolikor se spominjam, se je v začetkih o odpornikih proti Italijanom govorilo kot o četaših. Tako so ljudje takrat imenovali četnike. Tudi sam sem kot fantič ob napadu na Jugoslavijo raznašal pošto s kraljevim grbom. Partizane, kot odpornike smo pri naši hiši vedno podpirali.«
»Za nas je bilo važno, da se rešimo Italijanov,« pove Možina, ki so ga štirinajstletnega, v Rovigu izključili iz semenišča. Zakaj? Ker je kljub prepovedi govoril slovensko. Predstojnika je razkačil, ker v svojo obrambo povedal, da spoštovanje materinega jezika, kot pot do zveličanja učil že svetniški kandidat Slomšek. »Sem rekel ravnatelju: če je naš svetnik rekel, da je preklet, kdor materinski jezik zataji, je tisti, ki govori obratno – hudič. No, in potem ni bilo drugače kot – marš ven!«
Kako je dober fašist postal dober komunist
Fašizem je tudi sicer njihovo družino gospodarsko zelo prizadel. Ko so fašisti, tudi zaradi slabega poslovanja nekaterih domačinov, spravili na kolena dobravsko vinarsko zadrugo, je moral oče kot porok skupaj z nekaterimi drugimi plačati ogromen znesek. To je za več let ogrozilo obstoj Možinove kmetije in družine. Pod Italijo so bili zanje izredno težki časi, Jugoslavijo pa so imeli za nekaj svetega. Težko so čakali na priključitev »h Jugoslauji«, pove Možina v sočnem dobravskem narečju A Možina ve o vojnih dogodkih povedati tudi marsikaj, česar v zgodovinskih knjigah ne najdemo. Denimo, kako je v Gorici briški partizan Ferdinand Zuljan protestiral pri komandantu, ker se je zaupno pogovarjal z nekim nekdanjim briškim fašistom in ovaduhom. Partizanski oficir mu je odgovoril: »On je bil dober fašist in sedaj bo dober komunist, kar pa ti ne boš nikoli!«
Starejši brat Mirko je bil mobiliziran v partizane. Prostovoljnih odhodov takrat ni bilo kaj dosti, se spominja Franc, ki je zato moral prevzeti kmetijo. »A potem, po vojni, smo bili razočarani. Kmet je bil vseskozi po vojni preganjan in zaničevan. Dobesedno.« Opisuje, kako so jih začeli siliti v kolhoze, kot so novi oblastniki takrat dejali zadrugam. Za predsednika so postavili – železničarja. »Saj je bil dobričina. A o kmetijstvu ni imel pojma. Nikoli namreč ni delal na zemlji,« se spominja Možina. Potem so sklicali sestanek. V dobravski šoli. Vsi ljudje niso niti mogli noter. A Možina se spominja, da so med njimi sedeli agenti udbe. Govornik jim je grozil, da bodo kmetom, ki ne bodo vstopili v zadrugo, tako povečali davke, da bodo obubožali. Mladi pa so dobili uradne pozive na delo v tovarno v Kočevju. »Žlica, vilica in gremo v indústrijo,« se slikovito izrazi. Dvajsetletni Možina, ki je kot deček ponoči vozil hrano za partizane iz Vitovelj na Krnico v Trnovskem gozdu, je vstal in povedal: »Poslušajte, kaj pa delate? To ni prav. Mi, ki smo s partizani delili zadnji kos kruha, smo sedaj prišli v tak položaj, da se vas bojimo. To je krivično.« Govor je sprožil negodovanje tudi med drugimi vaščani in navdušenje nad kolhozništvom je izpuhtelo. Sestanek je propadel.
V lager, ker je “razburjal ljudstvo”
Odgovor oblasti je prišel tri dni kasneje, na kresni večer. Okoli polnoči sta prišla agent udbe in miličnik in ga odvedla. V solkanskih zaporih so ga dva meseca zasliševali. »Vsi smo morali nepremično gledati v točko na stropu, ki so nam jo določili,« se spominja. Danes ve, zakaj so ga zaprli: od njega so hoteli izsiliti priznanje, da ga je k uporništvu nahujskal kriški župnik Andrej Simčič. A to jim ni uspelo. Možina je odločno zatrdil, da je povedal, kar je sam čutil. Zato so ga brez sodnega procesa zaradi kršenja javnega reda in miru – »razburjal je ljudstvo« – obsodili na administrativno kazen. A kazen je bila v tistih povojnih letih drakonska: 27 mesecev težkega prisilnega dela. Domači o obsodbi in napotitvi v koncentracijsko taborišče niso vedeli nič. Vedeli niso niti, če je sploh še živ. Šele mesece kasneje je lahko domov poslal dopisnico, da se ima dobro. Poslali so ga v delovnem taborišče Litostroj v Ljubljani, ki je bil s stražnimi stolpi, bodečo žico in mitraljezi pravi slovenski gulag sredi Ljubljane. Razmere so bile strahotne: trdo so delali, hkrati pa doživljali fizično in psihološko mučenje. Možakarji, ki so preživeli nemške lagerje so pripovedovali, da je tu zaradi mučenja neprimerno huje. V capah oblečeni so ure in ure pozimi morali stati na dežju. Če si bil prepočasen, si jih dobil z lopato po hrbtu. Če je kdo pobral košček cigareta ali oglodanega kruha, ki so ga jim nastavljali, so se sadistično znašali nad vsemi taboriščniki. Pozimi so moža, ki naj bi ga žena z nekega nasipa videla, maličili in postavili pod snežno kapnico, dokler se ni zgrudil.
Franc s soprogo Marijo, ki je tudi veliko prestala zaradi komunističnega nasilja. O tem kakor tudi o Francovem stricu tigrovcu Vladimirju Kavčiču, ki so ga komunisti med vojno skušali umoriti, govori knjiga Le vkup, le vkup uboga gmajna (MD Celovec 2011), ki jo je uredil Jože Dežman. Dežman je srečanje z Možino opisal kot “privilegij”.
»Enega leta v takih razmerah ne bi preživel,« se lagerja spominja Možina, ki še danes ne razume, zakaj je bila potrebna taka surovost. »Če je že treba delati, če že delamo skorja brez hrane, v teh capah, zakaj potem še tak teror, pretepanje in kazenski ekzecirji. Da smo dobili tisto ubogo hrano, smo se morali tudi po 30 krat uleči na tla in spet vstati. Zakaj pretepati ljudi, stare kmete in izobražence? Večen krik, sama surovost,« pripoveduje, kaj so preživljali kmečki gospodarji samo zato, ker niso uspeli zadostiti obveznim oddajam.
Delovna taborišča, v katerih je suženjska dela v Sloveniji opravljalo več tisoč ljudi, je jugoslovanski diktator Josip Broz Tito zaradi pritiskov zahodnih držav, ki se jim je po sporu s Stalinom moral prikupiti, razpustil. Amnestija je doletela tudi Možino, ki je bil februarja 1950 pogojno izpuščen. Ne dolgo zatem je bil vpoklican v vojsko. Poslali so ga v kazensko brigado v Mostar. Kot politično neprimerna pa so označili tudi njegova oba sinova tudi še v osemdesetih letih. Podobno je bilo v šoli. Možina se spominja, kako so njegova mlajša brata v osnovni šoli ovirali s krivičnimi ocenami in zapostavljanjem, da se ne bi morebiti odločili za duhovniški poklic. Zaradi te potencialne nevarnosti so jima tako onemogočili nadaljevati šolanje.
Možinovi na trgatvi
Možina o trpljenju pripoveduje brez zagrenjenosti in s humorjem. Eden od dvojice, ki sta ga aretirala, je še vedno živ in živi v Vrtojbi, pove. Ko sta se pred leti nekoč srečala, ga je lepo pozdravil in mu rekel: »O, midva se poznava. Iz ne preveč lepih časov. No, no, zadeve se spreminjajo.« A bivši udbovec mu ni odgovoril in se je naredil neumnega. O njunem položaju danes, po tolikih desetletjih, bi veliko povedal podatek o njunih pokojninah. Franc, dobiva nizko, kmečko pokojnino. Udbovec pa verjetno precej drugačno…
Franc Možina zadnja leta dela malo manj. A se še vedno sam odpravi v vinograde. Počasi, pazljivo in z velikim občutkom za trto. Vzgoja trt mu je bila vedno v veliko veselje. In zato je toliko bolj razočaran, ker mu v zadnjih nekaj letih iz vipavske kmetijske zadruge za kakovostno grozdje niso plačali še niti centa. Možina svoje vino prideluje klasično, tako kot njegovi predniki – grozdje vre v lesenem plavniku, dozori pa v hrastovem sodu.
Možinovi bendimo končujejo v vinogradu na Griču. Počasi in spoštljivo obirajo zlate jagode tudi Možinovi potomci – hčeri in sinova s kupom vnukov. Zunanji opazovalci bi opazili, da se priimek v svojem izvornem pomenu ohranja tudi v naslednjih rodovih.
PS
Franc Možina je o svojem življenju govoril v treh dokumentarnih oddajah serije Moja zgodba, ki jih pripravlja zgodovinar Jože Dežman. Oddaje so dosegljive tudi na spletu v arhivu Radia Ognjišče (glej datume 15., 22. in 29. 9. 2010).
PPS
O Možinovih spominih na drugo svetovno vojno je pričevanje objavil zgodovinar mag. Renato Podbersič v knjigi Revolucionarno nasilje na Primorskem (SCNR 2011) na strani 147. Možinovo dokumentirano pričevanje o taborišču Litostroj najdemo tudi v knjigi Osvobojeni gradimo dr. Milka Mikole (Ministrstvo za pravosodje 2006) na strani 318.
PPPS
Članek s skoraj identično vsebino je prvič izšel v dnevniku Primorske novice na praznik združitve Primorske z matico Slovenijo 15. septembra 2012. Mimogrede, glavna proslava, ki so jo organizirale na ta dan primorske občine v Kopru, je za simbol imela rdečo zvezdo z napisom ZA VEDNO.
»Pravijo: fašizem, fašizem. A ne gre za fašiste, ampak za Italijane. Italijan je bil naj bo fašist ali komunist, vedno nerazpoložen do nas, Slovencev. Čeprav so nam oni delali krivico pa so se oni do nas obnašali, kot da bi mi njim delali krivice. Enako kot nato komunisti.«
