Vinska trta in vinar: kaj bi lahko bilo preprostejše in bolj znano? Rastlina s poganjki, nabito z bodočimi grozdi; kmet, ki to obdeluje z rokami, ki poznajo zemljo in lubje: očaran sem nad tem portretom, ki ga Jezus naredi o sebi, o nas in očetu. Bog pravi s preprostimi besedami življenja in dela, besedami, odišavljenimi s soncem, hlevskim gnojem in znojem. Ne morem se bati takega Boga, ki me dela z vso zavzetostjo, tako da se nabrekam od sočnih sadežev, sadov praznovanja in veselja. Bog, ki je ob meni, se me dotakne, me vodi, obrezuje. Bog, ki me želi razkošnega. Takšnega Boga se ne morete bati, ampak samo nasmejati.
Jaz sem trta, tista prava, Kristusova trta, podružnica trte. On in jaz, ista stvar, ista rastlina, isto življenje, ena korenina, en sok. Strastne novice. Jezus potrjuje nekaj revolucionarnega: jaz trta, vi mladike. Smo podaljšek tega “hloda”, sestavljeni smo iz istega materiala, kot iskre iz žarnice, kot kapljice iz oceana, kot dih v zraku. Jezus-trta neprestano potiska sok proti moji zadnji veji, proti zadnjemu brstu, ne glede na to, ali spim ali gledam, in to ni odvisno od mene, ampak od Njega. In iz Njega srkam zelo sladko in močno življenje.
Bog, ki teče vame, da me hoče bolj živega in bolj plodnega. Katero vejo bi radi odtrgali od rastline? Zakaj bi si kdaj želel smrt? In moj oče je Vinar: kmečki Bog, ki je zaposlen okoli mene, ne drži žezla, ampak motiko, ne sedi na prestolu, temveč na steni mojega vinograda. Da me razmišlja z lepimi očmi upanja. Vsaka veja, ki rodi sadje, jo obreže, da obrodi več plodov. Obrezovanje trte ne pomeni amputacije, ampak odstranjevanje odvečnega in dajanje moči; njen namen je odpraviti staro in roditi novo. Vsak kmet ve: obrezovanje je darilo rastlini. Torej moj kmečki Bog me obdeluje z enim samim ciljem: razcvetom vsega, kar je v meni v najlepše in obetavnejše. Med škrbino in vejami vinske trte daje občestvo sok, ki se dviga in širi do zadnje konice zadnjega lista. Na svetu se dviga ljubezen, ki kroži po “štorih” vseh vinogradov, v vrstah vseh obstojev, ljubezen, ki pleza in zaliva vsako vlakno. In celo moje trnje je spet zacvetelo. “Potopljeni smo v ocean ljubezni in se tega ne zavedamo” v neizčrpnem viru, ki ga lahko vedno črpate in ki ne bo nikoli zatajilo.
Prejšnjo nedeljo smo skupaj razmišljali o svojem občutku krščanske pripadnosti; to je občutljivo, kontroverzno vprašanje in o njem med verniki ni splošnega soglasja, zlasti v sedanjem času. Če mislimo na Cerkev kot na strukturo, kot na hierarhijo, celo kot na človeško skupnost, zlahka najdemo njene napake, pomanjkljivosti, napake, omejitve, … smo moški in ženske, ranljivi za greh. Toda Cerkev je predvsem Kristusovo telo: Kristus Pastir, po evangeliju, ki smo ga slišali prejšnjo nedeljo; Kristus-vinska trta, pa po današnjem spominu, ki ga omenja Janez. “Verjamem Cerkvi, katoliški, apostolski, občestvu svetnikov”: verjeti v Kristusa torej pomeni verjeti v Cerkev, njegovo zgodovinsko manifestacijo v dobrem, … in tudi v zlu. Simbolika vinske trte je še močnejša in strožja kot pri čredi in pastirju! … ovca se lahko odmakne od črede.
Toda veja se ne more odmakniti od trte, na kateri je rasla; ostala bi brez hrane in bi se posušila. Je ključna povezava. Preden je cerkev hierarhično organizirana s svojimi pravili, obveznostmi in prepovedmi, je korenina, ki prenaša sok na deblo, veje, liste in daje sadje. Krst, ki smo ga prejeli, nam je podelil dostojanstvo Božjih otrok in nas cepil v trto, ki je Kristus. Ob poslovilni večerji z dvanajsterico, Gospod izreče zelo dolgo katehezo, s katero tako rekoč poda navodila, in pouči o bistvenih vidikih krščanske vere: današnji evangelij je natančno povzet iz te kateheze.
Smo v 15. poglavju in v 18. verzu Učitelj iz Nazareta pravi: »Če vas svet sovraži, vedite, da je pred vami sovražil mene. Če bi bili od sveta, bi svet imel rad svoje; ker niste od sveta, ampak jaz sem vas izbral od sveta, zato vas svet sovraži. “. Ključna beseda današnjega evangelija je »ostati«; v nekaj vrsticah se pojavi šestkrat. Temu se ne moremo izogniti! Na velikonočni večer evangelij v pripovedi o učencih na poti v Emaus predstavi protagoniste, ko prosijo anonimnega spremljevalca, da ostane na večerji z njimi … In se ustavi, za mizo se da prepoznati s ponavljanjem geste, ki je verjetno že postala razodetje njegove identitete, za tiste, ki so ga poznali od blizu: vzame hlebec kruha, se zahvali, zlomi in razdeli.
Če torej ostanemo v Cerkvi, se nam bo zgodilo, da bomo prepoznali Kristusovo navzočnost in skupaj izvedli isto gesto … To vzajemno priznavanje ni samo sebi namen, ampak – pravi evangelij – obrodi sadove. Plodnost, ki je koristna zaradi skupne vere in njenega prazničnega praznovanja, je običajni cilj krščanskega življenja. Ampak, vemo, obstaja sadje in sadje. Nismo mi po lastni presoji tisti, ki sadove našega delovanja v svetu opredeljujemo kot “kristjane”; Sveti Duh je šele tisti, ki jih prepozna kot tipično manifestacijo vere. Prihodnje nedelje tja do Binkošti bodo nedeljska branja dala več usmeritev v tem smislu. Tudi ta govor je treba dobro razumeti! V prepričanjih kristjanov je žal še vedno veliko nesporazumov, preveč stereotipov. Za to je odločilna tudi pripadnost Cerkvi, tako kot mladike do trte.
“Historia magistra vitæ”, so rekli stari Latinci: sv. Janez XXIII je bil navdihnjen pri naslovu Enciklike o družbenem nauku Cerkve “Mater et Magistra”(Mati in Učiteljica), ki je luč ugledala pred natanko šestdesetimi leti, 15. maja 1961. Cerkev je za nas res mati in učiteljica. Rojeni smo bili ob krstu in še vedno se učimo na temeljih evangelija in na njegovih zgodovinskih spoznanjih. Pa to ni neka podrobnost! To je treba stalno ponavljati, kajti tudi danes, v tretjem tisočletju – žalostno je to poudarjati, kritiki Cerkve, ko slišijo za to, reagirajo samo s spominom na inkvizicijo, križarske vojne in ekskomunikacije, cenzure proti napredku, znanost in vera nista skladna, itd. itd. A po drugi strani bo menda edino Cerkev branik znanosti. Tem gospodom – na žalost jih je veliko in vedno več, vsaj mi, ki smo prepričani v krščansko izbiro, se moramo odzvati brez nekega ponosa ali občutka krivde! Tudi Cerkev se uči od svojega Gospoda, od ljudi in napak v preteklosti.
Kategorija napredka, ki je veljala za razumevanje božje skrivnosti – napredek se ni nikoli končal in se ne bo – nas uči kako razlikovati dobre odločitve od tistih, ki niso bile dobre, je izraz treh močnih sil, o katerih nam govori tudi sam evangelij, ko pripoveduje o Jezusovih skušnjavah v puščavi (prim. Mt 4,1- 11; Mc 1: 12-13; Lk 4: 1-13).
Življenju ni treba dodati ničesar: “Če mu dodaš več, ga osiromašiš” pravi Bog, oblečen v kmeta. Ljubeč do nje jo bo popravljal, obrezoval, vzdrževal v formi, da jo bo privabil. Življenje vinske trte je obrezovanje, točno tisto, kar bi neprevidni človek imenoval smrt: “Odloži škarje, poškodoval si jo!” brblja Satan. Njegove sanje so suh, sterilni vinograd, kislo grozdje in viničje. “Vzemi škarje in jih obreži” je odgovor vinarja na sovražne represalije. Vinograd bo že v avgustu odprl usta, da se bo odzval na prejeto oskrbo: grozdi, vonj mošta, dobro vino. Obrezovanje, ki je ranjeno, se je obrestovalo: noben popravek trenutno ni razlog za veselje. Bog pa popravi samo tiste, ki ljubijo: vlaga v čas, ima dolge poglede, ljubeče dotike: »Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. V tem je poveličan moj Oče, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci«.
