Plamen, ki odpira vrata

Prejšnjo nedeljo smo imeli pred očmi tudi dogodek Jezusovega vnebohoda, s čemer se dokonča združitev zemlje z nebesi. Danes pa praznujemo spust Duha, ki Očeta in Sina veže v ljubezni in se v podobi ognjenih jezikov spusti na apostole in Marijo in se odpre čas Cerkve. Od tega trenutka se rodi cerkveno življenje, kraj kjer najdemo vstalega Kristusa. To je dokončno jubilejno leto, v katerem smo bili od sužnjev »preimenovani« v otroke luči. Sveti Duh se po Kristusu vrača v ljudi in postane človeku bolj intimen kot njegova lastna notranjost. Tisti, skozi katerega se obračamo na Boga in ga s sinovsko naklonjenostjo in nežnostjo imenujemo kot Jezus Abba, Oče ali celo Oči (Abbi).

Binkošti začnejo obdobje Duha, krščanske božanske človečnosti, zaradi katere je lomljenje kruha neprekinjen in trajni dogodek Binkošti; je pa tudi Božji Duh, ki se je izlil na apostole, tisti, ki jih preoblikuje, iz prestrašenih ljudi v ljudi, ki oznanjajo božja dela in dobro novico, “ki jih” oko še ni videlo ali slišalo uho”.

Če je Velika noč osvoboditev ljudi, Binkošti tem osvobojenemu ljudstvu dajejo “navodila”, kako upravljati to svobodno prejeto svobodo po Duhu, ki je obudil Jezusa Kristusa. Binkošti za nas kristjane niso obletnica uveljavitve zakona, napisanega na kamnitih ploščicah. Za nas kristjane je to res zakon, ki pa ga je v srce vsakega izmed nas zapisal sam Bog.

Ob tem ne moremo, da ne bi prepoznali veličine našega Boga njegovih del: lepote in veličine, po kateri je klican človek, “narejen malo nižje kot angeli”, pa tudi lepote vseh njegovih ustvarjenih bitij. Vse stvarstvo potrebuje svojo predvidevanje, da preživi iz dneva v dan. Stvarjenje pa je božje dejanje, ki nikoli ne propade in ne izumre. Človek je dolžan prepoznati njegovo lepoto in sodelovati pri njenem ohranjanju. Za to mora biti človek v občestvu s Kristusovo smrtjo in vstajenjem osvobojen, kot pravi sveti Pavel, suženjstva telesnih želja, ki nasprotujejo “željam” Duha, v odprtosti do življenjskega sloga, pri katerem Očetova beseda postane merilo za življenje, ker je “on je tisti, ki živi v meni”.

Moramo trdno verovati, da je Tolažnik tisti, ki poučuje Cerkev, ne da bi karkoli dodal Očetovi besedi. Velika priča vstalega bo navdihnila kristjane vseh časov, da bodo razumeli pomen tega, kar je bilo enkrat za vselej, in sicer učinke Gospodovega vstajenja na stvariteljski red. Cerkev nadaljuje to Jezusovo oznanilo in mi smo, ne da bi se tega zavedali, vedno v nenehnih binkoštih.

Dan binkošti je torej rojstni list zgodovine Cerkve. V skladu z Jezusovimi obljubami je On tisti, ki prebiva v človeku in s svojimi darovi vliva lastnosti, ki jih je treba obnoviti v sebi. Duh vliva zaupanje in hrani vero, s čimer daje razloge za upanje, podpira, ohranja in oživlja. V Stari zavezi je bil včasih opredeljen kot preprost dih, veter, dih, kot privilegij, ki je bil ločen od Boga, četudi je bil del njega.

Na binkoštni dan pa lahko o tem govorimo kot o Božji osebni moči, o identiteti samega Boga, tretje osebe v
akciji, ki presega našo domišljijo, a katere sledi se vedno vidijo v našem življenju. Sveti Duh sam priča
našemu duhu, da smo Božji otroci (Rim 8,16) in nam vliva vnemo, da živimo kot taki; Duh je vedno tisti, ki
posega v nas v molitvi (Rim 8,22) in to postane učinkovito v intimnosti z Bogom; isti Duh prebudi
Besedo in naredi ljudi nagnjene k njej in s svojimi darovi vodi do razumevanja Resnice. Sveti Duh, ki
deluje v veri, vpliva na osebno življenje vernika tako, da premaga odstopanja pomena, ki so lastna
nezavednemu, tako da je vera tista, ki daje resničen smisel obstoja zrelosti osebe, ki je sposobna
zagotoviti ustrezen odnos do sebe in do družbe. Vera dejansko ne more zanemariti psihološkega vpliva, da
bi imela osvobajajočo in značilno vrednost. Binkoštni duh, ki se zadržuje med nami, dviga in daje pogum v
negotovosti ter nas spodbuja od neodločnosti in obotavljanja k pogumu in zrelosti, in je še en razlog, da
ga prosimo z zaupanjem in odločnostjo, izpostavljamo svoje težave, mu zaupamo tesnobe in težave, ki jih najdemo v sebi in prelijemo v molitev ki nas vrže iz negotovosti.

V vsem tem Jezus seveda ni odsoten. Pravzaprav ga ni “nadomestil” Duh, ampak ravno nasprotno, Duh sam uresničuje svojo stalno prisotnost in se na podlagi teh kaže kot “z nami do konca sveta”. Zahvaljujoč Svetemu Duhu Jezus v nevidni obliki deluje v osebi apostolov, ki ga pričajo po vsem svetu, ustvarja občestvo in enotnost namena v Cerkvi, ko napreduje pri izvajanju svojega poslanstva oznanjevanja. Duh vzbuja novosti in karizme tudi v času krize in
moralne negotovosti, vzbuja ljudi, ki so modri in pokončni v kreposti, ki povzdignejo pravega Kristusa v Cerkvi, ki jo s perverznostmi in diskreditacijami pogosto diskreditirajo. Na podlagi Duha Cerkev vedno bolj odkriva svoje napake in vedno bolj prepoznava grehe in odstopanja, ki jih je treba odpraviti, in daje motivacijo za prave rešitve.

Ne moremo torej reči, da je Sveti Duh dodatno poglavje naše življenske knjige. Duh je prej agens (dejavnik) kohezije, vseprisotne vezi, brez katerih ne moremo obilkovati »poglavji« knjige našega življenja. Vsaka stran ga mora vsebovati, da ne bi tvegali, da ostane mrtva črka. To ni lastnost ali vir, ki bi ga lahko v svojem življenju sprejeli skupaj z drugimi. Namesto tega mora prežeti vse naše vire in dajati moč našim odločitvam.

Za to mora biti človek v občestvu s Kristusovo smrtjo in vstajenjem, biti osvobojen, kot pravi sveti Pavel, suženjstva telesnih želja, ki nasprotujejo željam Duha, sebičnosti in odprtosti namesto tega do življenjskega sloga, pri katerem Očetova beseda postane merilo za življenje, “on je tisti, ki živi v meni”.

Moremo trdno verovati, da je Tolažnik tisti, ki poučuje Cerkev, ne da bi karkoli dodal Očetovi besedi. Velika priča Vstalega navdihuje kristjane vseh časov, da razumejo pomen tega, kar je bilo dano enkrat za vselej, in sicer učinke Gospodovega vstajenja na stvariteljski red. Cerkev zato nadaljuje to Jezusovo oznanilo in mi smo, ne da bi se tega zavedali, vedno v Binkoštih.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več