Telovo – brez evharistije je kristjan samo številka v krstni knjigi

Anton Cebej. Foto: Tino Mamić

Današnje zunanje obhajanje praznika Svetega Rešnjega Telesa in Krvi, nekoč znan kot praznik »Corpus Domini«, nas želi usmeriti ne samo v razmišljanje o tej skrivnosti, pač pa v ostrenje zavesti, da je kristjan brez evharistije samo številka v kstni kniigi.
Najprej je ob tem razmišljanju potrebno poudariti nek logičen načrt, ki ga prinaša razodeta Božja Beseda. Iz nje nam je najprej jasno, da sta Bog in njegovo ljudstvo Izrael sklenila zavezo. Ta je bila potrjena s krvavo daritvijo ob vznožju gore Sinaj. Tu se nahajamo v knjigi zaveze, ali Exodusu. Mojzes je duhovnik, ki v imenu vsega ljudstva polije na oltar del krvi žrvovanih bikov in bere knjigo zaveze. V pismu Hebrejcem, t.j. kristjanom judovskega izvora (Hebr 9, 1-11), nas avtor opozarja, da v novi zavezi ni več Mojzes, temveč Jezus, žrtvovanje pa prinaša duhovnik. Tukaj ni več prelite krvi živali, ampak Kristus sam kot nekrvava daritev Bogu Očetu. Torej ne gre samo za neko novo teologijo, marveč za novo antropologijo. V Markovem evangeliju (Mr14) smo na zadnji večerji z njegovo »družino« apostolov, kjer ne gre za neko bratsko večerjo s prijatelji, ampak za zadnjo liturgično pogostitev velike noči po judovsekm modelu. Kristus se ob tej priložnosti žrtvuje in Cerkvi zaupa nalogo, da jo predstavi v prihodnji zgodovini. Smo torej v Novi Veliki noči. Kristjani se torej odzivamo na Jezusovo povabilo tako, da skupaj obhajamo evharistijo. Maša je oznanilo veselja in novo velikonočno upanje, ki je del načrta Cerkve. To je nova žrtev, nova zahvala, kar beseda evharistija naznačuje: vesela daritev. To je bratska večerja, ki pa simbol uporablja kot sredstvo za sporočanje globoke resničnosti, ki nam jo Bog razodeva, pa tudi za ustvarjanje globoke vezi z vsemi, ki pozdravljajo to skrivnost občestva (in tudi s tistimi, ki je iz različnih razlogov ne morejo pozdraviti). Ta simbolna gesta, ki je maša, je velikonočno dejanje: je velikonočno dejanje »par excellence«; to je zakrament prehoda: gibanje navzgor od smrti do življenja, od ne-bitja k več-bitju, od razpršitve do združevanja, od padca k pluralnosti do sprave v enotnosti. Od razčlovečenja do hominizacije (kot bi rekel Teilhard de Chardin). Menim, da je pomembno, da kot kristjani hkrati ponovno odkrijemo to preprosto in grandiozno zasnovo. Zaradi maše, simbola, ki ga je treba živeti in izvajati v skupnosti in v katerem gravitirajo vse naše življenjske izkušnje, smo žal prevečkrat storili samo obred, pogosto kot utrujeno bogoslužje, urejeno po togih zakonskih formualah, ki temelji na smeri, v kateri igrajo igralci in gledalci diferencirano in vnaprej določeno vlogo.
Današnje zunanje obhajanje praznika Svetega Rešnjega Telesa in Krvi, nekoč znan kot praznik »Corpus Domini«, nas želi usmeriti ne samo v razmišljanje o tej skrivnosti, pač pa v ostrenje zavesti, da je kristjan brez evharistije samo številka v kstni kniigi. Najprej je ob tem razmišljanju potrebno poudariti nek logičen načrt, ki ga prinaša razodeta Božja Beseda. Iz nje nam je najprej jasno, da sta Bog in njegovo ljudstvo Izrael sklenila zavezo. Ta je bila potrjena s krvavo daritvijo ob vznožju gore Sinaj. Tu se nahajamo v knjigi zaveze, ali Exodusu. Mojzes je duhovnik, ki v imenu vsega ljudstva polije na oltar del krvi žrvovanih bikov in bere knjigo zaveze. V pismu Hebrejcem, t.j. kristjanom judovskega izvora (Hebr 9, 1-11), nas avtor opozarja, da v novi zavezi ni več Mojzes, temveč Jezus, žrtvovanje pa prinaša duhovnik. Tukaj ni več prelite krvi živali, ampak Kristus sam kot nekrvava daritev Bogu Očetu. Torej ne gre samo za neko novo teologijo, marveč za novo antropologijo. V Markovem evangeliju (Mr14) smo na zadnji večerji z njegovo »družino« apostolov, kjer ne gre za neko bratsko večerjo s prijatelji, ampak za zadnjo liturgično pogostitev velike noči po judovsekm modelu. Kristus se ob tej priložnosti žrtvuje in Cerkvi zaupa nalogo, da jo predstavi v prihodnji zgodovini. Smo torej v Novi Veliki noči. Kristjani se torej odzivamo na Jezusovo povabilo tako, da skupaj obhajamo evharistijo. Maša je oznanilo veselja in novo velikonočno upanje, ki je del načrta Cerkve. To je nova žrtev, nova zahvala, kar beseda evharistija naznačuje: vesela daritev. To je bratska večerja, ki pa simbol uporablja kot sredstvo za sporočanje globoke resničnosti, ki nam jo Bog razodeva, pa tudi za ustvarjanje globoke vezi z vsemi, ki pozdravljajo to skrivnost občestva (in tudi s tistimi, ki je iz različnih razlogov ne morejo pozdraviti). Ta simbolna gesta, ki je maša, je velikonočno dejanje: je velikonočno dejanje »par excellence«; to je zakrament prehoda: gibanje navzgor od smrti do življenja, od ne-bitja k več-bitju, od razpršitve do združevanja, od padca k pluralnosti do sprave v enotnosti. Od razčlovečenja do hominizacije (kot bi rekel Teilhard de Chardin). Menim, da je pomembno, da kot kristjani hkrati ponovno odkrijemo to preprosto in grandiozno zasnovo. Zaradi maše, simbola, ki ga je treba živeti in izvajati v skupnosti in v katerem gravitirajo vse naše življenjske izkušnje, smo žal prevečkrat storili samo obred, pogosto kot utrujeno bogoslužje, urejeno po togih zakonskih formualah, ki temelji na smeri, v kateri igrajo igralci in gledalci diferencirano in vnaprej določeno vlogo.
Res je tudi, da je bilo vse do danes opravljeno opazno potovanje, da bi vstopili v logiko obhajanja evharistije, pa smo pri tem preveč poudarili samo obveznost nedeljske udeležbe. Vendar je pred nami še dolga pot: žal za mnoge med nami “odhod” k maši še ne
pomeni vstopa v duh žrtvovanja. Prav tako ne gre pozabiti, da Cerkev, ki je v Kristusu občestvo vernikov, ni imuna pred dinamiko, ki ureja medosebne odnose med nami. Danes ta model odnosov žal vedno bolj prehaja v nekak zasebni sektor; in to nam ne omogoča, da se pritožujemo nad tem, kar nam govorijo raziskave religiozne sociologije ob nedeljski udeležbi ali pri maši. V duh maše ne vstopimo, dokler ne zgradimo skupnosti, ki čuti potrebo in se veseli, da bo lahko sedla za to evharistično mizo. Skupnost, ki se Kristusu predstavlja v popolnem zavedanju svoje revščine in soodgovornosti do vseh vsakodnevnih dogodkov, zaradi katerih človek nazaduje od napetosti do življenja, do raztapljanja v smrti. Maša zato nima veliko smisla in ostaja obred, pri katerem mnogi ne čutijo več nobenega zanimanja, če so tisti, ki sodelujejo v njej, to je skupina ljudi, ki živijo drug ob drugem, ne da bi se poznali, ki se srečujejo, ne da bi se poslovili, ločeni od različnih političnih odločitev ali od poklicnih odnosov, ki jih pogosto postavljajo v korelacijo institucionaliziranega konnlikta, se dokončno ne odločijo, da se bodo uveljavili v pristnih skupnostih in se sprejeli v svoji raznolikosti. Le tako bodo lahko skupaj sklonjenih glav vzklikali »Kyrie eleison« ali Gospod usmili se in prosili Boga za usmiljenje za otroke, ki umirajo od lakote in jih vojne raztrgajo od svojih staršev, za orožje, ki ga nihče noče odložiti in se sebično pripravlja na vojno zaradi sebičnih in fanatičnih politikov ki so pripravljeni odpovedati se tujcem, ki bežijo iz svojih negostoljubnih dežel in se utapljajo v naših morjih, zaradi nezmožnosti mnogih ki se ukvarjajo s politiko samo zaradi lastnega imidža ali všečnosti. Evharistija bo prava takrat, ko si bo vsak od nas prevzel vsaj v duhu to strašno tragedijo sveta. Z zavedanjem, da Kristus vse privlači k sebi in da je evharistija središče, privilegiran trenutek tega neodložljivega gibanja. Sv. maša vsako nedeljo je tedensko obnovljena priložnost, da Jezusa najdemo živega in navzočega v kruhu in vinu, v njegovi Besedi in v njegovi skupnosti. Kristusovo telo in kri, ki smo ga deležni v občestvu verujočih, postanejo priložnost, da postajamo vedno bolj tudi mi “Jezusovo telo in kri” na tem svetu.

Deli z ostalimi
Ne spreglejte
Naloži več