Marko Kremžar je prejemnik častnega meškovega priznanja za življenjsko delo leta 2015. Združenje novinarjev in publicistov je v obrazložitvi zapisalo:
“Dr. Marko Kremžar je človek z izjemno širokim in pestrim literarnim ter publicističnim opusom, saj obsega tako lirsko poezijo, kratko prozo in drame, kot tudi ekonomske, filozofske, kulturne in politične razprave ter strokovne monografije.

Knjige

Med vidna Kremžarjeva dramska dela se uvrščajo Živi in mrtvi bratje (Buenos Aires, 1985), Razprava (Buenos Aires, 1997) ter Na pragu (Buenos Aires, 2000). Že zelo zgodaj je bila izdana zbirka črtic Sivi dnevi (Buenos Aires, 1962 in Celje, 1995), pomembno pa je slovenski prostor zaznamoval z razpravami Obrisi družbene preosnove (Buenos Aires, 1984), Stebri vzajemnosti (Buenos Aires, 1988), Pogled naprej (Buenos Aires, 1983), Pot iz socializma (Buenos Aires, 1986), Prevrat in spreobrnjenje (Celje, 1992), Izhodišča in smer katoliškega družbenega nauka (Ljubljana, 1998), Med smrtjo in življenjem (Ljubljana, 2000). Čas preganjanja, taborišč in zaporov je opisal v knjigah Leto brez sonca (Ljubljana 2002) ter Časi tesnobe in upanja (Ljubljana, 2008).
Čeprav je Marko Kremžar doktoriral iz gospodarskih ved, ga je že od mladih let zanimala humanistika, zlasti filozofija, v katere središče je postavil človeka v vseh njegovih razsežnostih. Kremžarjeva dela so razmišljanja o človekovi družbeni in transcendenčni plati, ki ju sijajno medsebojno poveže in utemelji ter tako človeka in družbo nujno obravnava kot preplet obeh.

Gospodarstvenik

»Bistveno vprašanje [Kremžarjevega ustvarjanja] je, kako naj človek na podlagi naravnega reda in vrednot izoblikuje kvalitetno osebnost, kako se poveže z drugimi, si osnuje skupnostni, pravni in materialni okvir, ki deluje zopet povratno in mu pomaga doseči polno in smiselno življenje pa tudi dokončno eshatološko izpolnitev.« (Lenart Rihar, Tretji dan)

Kremžarja poleg strokovne izobrazbe in izkušenj tudi z visokih vodstvenih položajev v gospodarstvu odlikujejo izjemna razgledanost, socialni čut, globok družbeni uvid in zasidranost v krščanstvu. Njegovo osebnost in posledično njegovo ustvarjanje so močno zaznamovale družina, ki mu je dala smisel za družbeno delovanje in socialni čut, Katoliška akcija, v kateri je pridobil pomembne organizacijske veščine in duhovno usmeritev, in begunska usoda, ki ga je izklesala s trpljenjem, hrepenenjem po rodnih krajih ter ga utrdila v domoljubju in vztrajnosti.

Leposlovja se je lotil v taboriščni gimnaziji v Spittalu pod mentorstvom pisatelja Karla Mauserja, njegovo misel pa so zaznamovali stiki s filozofom dr. Milanom Komarjem. Vse Kremžarjevo ustvarjanje je močno prepleteno s katoliškim družbenim naukom, slovenstvo in krščanstvo sta zanj tako v življenju kot v njegovih delih neločljivi prvini.

Politik

Kljub temu da je večino svojega življenja preživel v Argentini, njegove misli tudi po 70 letih ostajajo predvsem v Sloveniji. Poleg tega da je ključno sooblikoval slovensko skupnost v Argentini, njeno šolstvo, kulturno in gospodarsko ter politično življenje vse slovenske politične emigracije, je ves čas z zavzetostjo in skrbjo spremljal politične premike v Sloveniji. Tudi v času železne zavese je vzdrževal pomembne stike med matično državo, zamejstvom in slovenskimi izseljenci, bil pa je tudi svetovalec Demosove vlade za gospodarsko področje.
Že davno pred nastankom slovenske države je v emigraciji, tudi pod njegovim vplivom in avtorstvom, nastalo vrsto člankov in razprav o slovenski politični biti in državnosti, ki so bili objavljeni zlasti v Duhovnem življenju, Meddobju in Svobodni Sloveniji (vse tri publikacije izhajajo v Buenos Airesu). Že v času cenzure v Sloveniji so v emigraciji med drugim izšli članki in razprave: Pomen in namen Slovenije v svetu (1967), Stalni in minljivi faktorji slovenstva (1972), Naše korenine, odločitve in rast (1977), Platon, Aristotel, Machiavelli in politika (1979), Pogum in strah v gospodarstvu (1981), Samouprava, solastništvo, samostojnost (1983).

Publicist

Kremžar pa Slovenijo spremlja in prek svojih prispevkov v različnih slovenskih medijih (Slovenski čas, casnik.si, Tretji dan, Zaveza … ) demokratizira še danes. Njegova življenjska moč, ki izhaja iz begunske usode, in svobodni duh, ki se je vsa leta zatiranja v domovini krepil v svobodni emigraciji, še vedno pomembno prispevata k vzpostavljanju vrednot demokracije in republike v Sloveniji. V svojih političnih analizah in napovedih je pogosto celo bolj pronicljiv kot analitiki v Sloveniji. Izpostaviti velja njegovo željo, da bi besedam, ki jih je totalitarni režim predrugačil, prek svojega publicističnega ustvarjanja vrnil prvotni pomen, kar je ključ do vseh ostalih sprememb v družbi.”