Če dobro pogledamo samo naslovne strani časopisov in TV oddaj, opazimo, da so na prvem mestu predvsem udarne novice o nesrečah, migrantih, ki preplavljajo Evropo, ekološke nesreče, topljenje ledu na večnih ledenikih, epidemije, ki jim ni videti konca. Razmere so opisane tako resno, da nas pripeljejo do razmišljanja o svetu, ki se pogreza v dokončni propad. Ni več prave morale, etike, ki so nam jo v nedavni preteklosti ponujali, a je marsikaj zavito v celofan pokvarjenosti. Pa ne samo to. Včasih tudi sami doživljamo trenutke ali situacije osebnih, družinskih pretresov, imamo strah pred morebitnimi potresi, vodnimi ujmami ali pa spremembami na gospodarskem ali političnem področju, da o usihanju vere sploh ne govorimo. In nastane panika. Spominjam se prvih dni v času osamosvojitvene vojne, ko so nas opozarjali pred zračnimi napadi. Kar sredi maše so mi ljudje zbežali iz cerkve in sem skorajda ostal sam pri oltarju. Strah je huda zadeva, pa čeprav velja star slovenski pregovor, da je strah »okrog votel, znotraj ga pa nič ni«. No ja je bilo resno v tistem času, pa vendar.
Isti ali podoben strah razvidimo tudi iz današnjega evangelija: »Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« In vstal je, zapretil vetru in rekel jezeru: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?«
Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?« (Mr 4,32-41).
Seveda nihče noče obsoditi tistega občutka negotovosti, ki napada vsakogar in vedno ob življenjskih težavah, ki se lahko nenadoma pojavijo pri vsakem in v vseh okoliščinah. Izpoved naše človeške šibkosti je tista, ki reže korenine rastline ponosa, ki jo tako pogosto gojimo, kot da bi bili bogovi. Toda negotovost lahko resnično postane blagor “revščine v duhu”, če znamo vsa svoja upanja položiti v Gospoda: počutili se bomo mirni v njegovem naročju, saj Oče skrbi za nas, nikoli ne bo dovolil križa, ki ga ne moremo nositi.
Biti moramo blizu vsem, skušati ljudi razumeti, da se je preteklost izgubila, a vendar je dovolj prostora tudi za prihodnost, za gotovost veliko dobrega, in predvsem upanja.
To je naloga, ki nam jo je danes zaupal Jezus: pri tistih, ki se jim približujemo, vedno pustimo gotovost, da naše »biti blizu« ni samo »način kako primerno reči«, ampak v vsem živimo del dobrega Samarijana, ki ve, kako se ustaviti ob človeku, ki je potreben naše pomoči in vsaj pri tistih v težavah in trpljenju pustiti občutek, da naši bližnji niso sami, da vendar obstaja nekdo, ki si upa stati ob sočloveku in mu povrniti duševni mir. Koliko čudežev je mogoče storiti v tem smislu, toda za to, da preživimo svojo vedrino, moramo najprej verjeti, da smo v Jezusovi družbi.
Sv.Janez Pavel II je pogosto ponavljal: “Ne bojte se!” in »Odprite vrata Kristusu!« to je bil njegov način življenja, kamor koli je šel. Vedel je, da je Kristus, njegov veliki “kruh življenja”, hodil je z njim, govoril, trpel utrujenost, staranje, bolezen. In tudi po napadu na trgu sv. Petra ga ni prevzel strah.
Ni torej tako vse črno. Menih Silvan s Svete gore Atos je zapisal: »Duša, ki je spoznala Gospoda, se ne boji ničesar, razen greha in predvsem greha ponosa. Ve, da nas ima Gospod rad. In če nas ima rad, česa se lahko bojimo? »
Morda nas današnja Beseda vabi k drugemu iskanju: prositi moramo Svetega Duha, da se nauči spoznati našega Gospoda s srcem: on je Bog, ki je za nas postal “seme”, ki je bilo vrženo na zemljo. Ali lahko še vedno dvomimo v njegovo ljubezen?
Morda se prav zaradi tega Jezus svojim učencem, torej nam, »približa na drugo obalo«, saj se ravno z vero v izpolnitev Besede, ki se morda zdi nesmiselna in nedosegljiva, naučimo, da ga spoznamo da verjamemo njemu, z vsem našim umom, srcem in duhom. Le tako bomo lahko kljub ‘nevihtam’ življenja v globinah svojega srca zaživeli izkušnjo Psalma 131:
“Gospod, moje srce ni prevzetno,
moje oči se ne povzdigujejo.
Ne poganjam se za velikimi dejanji,
za čudovitejšimi od mene.
Nasprotno, potešil in pomiril sem svojo dušo
kakor otrok v naročju svoje matere,
kakor otrokje v meni moja duša.
Izrael, upaj v Gospoda,
od zdaj dalje in na veke!”
To je resnični Mir, ki ga je Gospod dal tistim, ki mu zaupajo, on je tisti, ki nas varuje pred zlom. »Κυριε σωσον απολλυμεθα« – Gospod, reši nas, potapljamo se… (izgubljeni smo). To bi morali vzklikati tudi mi, ko smo v stiski. In Gospod se bo »zbudil iz spanja« in nam pomagal. »To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal« (Jn 16,33).
