Po dvojni pohvali ženi in vodji sinagoge Jairu se Jezus očitno odpravi v najbolj gostoljubno mesto, v Nazaret, vas, kjer je bil Jezus vzgojen. Sobota je in v sinagogi začne poučevati.
Prebivalci Nazareta se vsi strinjajo: ta Jezus počne stvari nenavadno, njegove besede vas pustijo brez besed, njegova čudesa so mogočna, nihče ni še nikoli počel takšnih stvari. Skratka, Jezus nobenega poslušalca ni pustil ravnodušnega, kjer se je pojavil je zbujal začudenje. Pričakovali bi veselo množico v njegovem domačem kraju. In namesto tega … »Ne, ne more biti Mesija! Se šalite? Kaj ni sin tesarja Jožefa? Mesija – nikoli nikoli! – On ne bi nikoli izbral takšno normalno družino. Mesija mora biti drugačen, veličasten, vsemogočen «. Skratka, drugačen od tistega Jezusa, s katerim sta se igrala v otroštvu. Pogosto lahko slišimo ljudi, ki govorijo: »Če bi živeli v Jezusovem času, bi mu verjeli! Če bi ga videli na lastne oči, ne bi dvomili v vero! Tudi njegovi sovaščani so čakali Mesija … a ga niso prepoznali v Jezusu. Bodimo iskreni, oni (in mi “) ne moremo sprejeti, da bi bil prerok človek brez posebne karizme, laik, ki ni študiral teologije, nekdo izmed naših sosedov. Vprašanje, ki si ga vsi zastavijo je: “Kaj ima on več kot jaz?”.
Jezus se ne zadržuje in odločno gre naprej. Odhaja. Gre drugam. Pojasnite mi to dejstvo, da je težko biti prerok v svojem domu. Prerok je tujec v svojem domu, ker njegove besede prihajajo iz drugega sveta. Zato: gledajo pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo. Jezus zato tukaj ne bo delal čudežev. Doma ni nihče prerok: vsi te poznajo, vendar si predstavljam, da je Jezus od tistih iz svojega kraja pričakoval vsaj majhno izjemo, ki bi potrdila pravilo. Na žalost se bo sčasoma zavedel, da so njegovi sovražniki tam, »med svojci, v njegovi hiši “in se je čudil njihovi neveri« (prim. Lk 6,4-6).
Minilo je dva tisoč let in več, a se stvari, kot kaže, niso dosti spremenile. Sicer se morda trudimo, da bi ob premišljevanju božje besede prešli iz pripovedi v vero, a nam to vedno ne uspe očistiti iznajdljivo božjo domišljijo. Naše skupnosti se včasih ravnajo podobno, tudi ob tem se obnašamo kot v tisti znani zadevi: želimo si novih obrazov, drugačnih prerokov kot je npr. ta in ta.
Navdušujemo se ob domislicah na spletu ali na romanjih po najbolj priljubljenih svetiščih in potem… ne moremo pomagati sosedu, čigar imena pogosto komaj poznamo. Vaščani imajo svoje tradicije, lastne sheme, predpakiranega Boga in od tu naprej je vse nezaželeno. Jezus pravi, da še nikoli slišane stvari, nove, revolucionarne, “nevarne” za njihovo religioznost, sestavljene iz norm in pravil, ne pomenijo odrešenja. Jezus je menil, da je toliko neživljenjskih verskih običajev nesmiselno. Poskusite pomisliti, kako so se počutili njegovi vaščani, ki so jih že leta prej poznali in bili navdušeni ko je bral preroka Izaija v sinagogi, sedaj pa je vse drugače.. “Ampak spotikali so se nad njim,” pravi Marko. Zavračajo, ogorčenje je veliko. Kaj si pa misli ta tesarjev sin. Njegovi prijatelji takorekoč. Je pa res, da je bil Jezus iz Nazareta nekdo, ki so ga nekateri noro ljubili, drugi pa so ga sovražili do smrti. Z njim ne moreš biti ravnodušen: ali ga imaš rad ali pa ga sovražiš. Ne “malo tukaj malo tam”, ali je Jezus tvoj prijatelj ali pa sovražnik. Ni srednje poti. Odlomek opozarja na številne neslišane preroke v judovski zgodovini. A Bog še naprej govori in mi ga še naprej ne poslušamo, ko čakamo na preroka po naših kanonih, naših predpisih. Jezus se ni odzival na verska merila, kdo je prerok: bil je malo izobražen, preprost, skromen. Tudi mi, tako kot prebivalci Nazareta, zapravljamo prihode današnjih prerokov, razpršujemo breme prerokb, ki jih Duh vžge znotraj in zunaj Cerkve. Po dva tisoč letih se zdi, da imamo še vedno raje čudeže, mogočna znamenja, kot njegovo Besedo. Kruha in iger, vse ostalo so nepotrebno dodatki.
Tako kot ljudje iz Nazareta smo tudi mi tako bolj prepričani v svojo versko strukturo, da ne prepoznamo prerokov, ki še danes prinašajo Božji obraz in prerok nikoli ne bo tak, kot si ga mi predstavljamo in zamišljamo. Sporočilo, prerokba mora pritegniti mojo pozornost, ne pa človek, ki prinaša besedo. Pogosto se ustavimo pri nedoslednosti Cerkve, dežurnega duhovnika, pri tem pa pozabimo, da so duhovniki le orodja, sovaščani. A za marsikoga samo uradniki v nekakšni dežurni službi, neke vrste duhovni gasilci. Te misli so namenjena predvsem tistim, ki so tako kot mi navajeni na vonjave cerkva. Pazimo, da ne izgubimo občutka prerokbe in se ne pustimo pretresti zaradi številnih anonimnih prerokov, ki jih Bog pošlje na našo pot.
Prepričan sem, da tudi v naši Cerkvi, ne glede na to, kako utrujeni in nekoherentni preroki in sanjači danes prekipevajo. Morda pa manjkajo poslušalci. Pogrešamo občutek, ker ne vemo, kako videti neskončno v neznanem obrazu. Ne zapirajmo se v svoje kategorije in se ne upirajmo presenečenjem, saj življenje ugasne, ko ne čakamo več nikogar in nikjer. Jezusovi sovaščani so se že odločili. Kaj bomo mi šli po isti poti? Niso mogli verjeti, da se lahko Bog naredi viden v tistem, ki so ga poznali. Celo v družinski navadi lahko ugasneta skrivnost in presenečenja, drugi pa tvegajo, da postanejo le “Jožefov sin”, pri čemer pozabijo, da ima ta oseba v sebi prerokbo, Božji košček neskončnosti. Sveta Terezija Avilska je rekla: “Bog nas osvobaja tistih, ki mislijo, da so svetniki!” in bi lahko dodal: “Če ta gospod ne bi bil tako svetniški, bi ga lažje prepričali, da se moti”. Einstein je rekel (in to je dobro vedel!): “Lažje je razbiti atom kot predsodek”.
Bog, resničnost, ljudje, so večji od naših misli in oznak. Jezusa, tega nikar ne pozabimo, niso ubili ateisti, ampak verniki zagledani v samega sebe. Jezus je razbil sheme, ki so si jih zgradili pobožni in verni ljudje. Napovedal je drugačnega Boga in “najbolj zvesti” tradiciji mu tega niso odpustili, celo kamenjati so ga hoteli. No ja, nazadnje jim je le uspelo, križali so ga. Napovedal je Boga, ki je bil tudi prijatelj žensk, grešnikov, ponižanih in razžaljenih, Bog življenja, Bog usmiljenja, Bog, ki je kršil tradicijo, ko je bila tradicija sovražnik človeka. Za tiste, ki so se počutili zveste postavi, pravilom, je bilo to enostavno preveč. A vse to ga ni ustavilo. “Jezus je hodil po vaseh in učil”. Konec presenečenja. Ne odneha, ne pobegne, ker je prerokbo mogoče ovirati, a ne ubiti. Njene vitalnosti ni mogoče ustaviti, ker prihaja od Boga. Zavrnjena ljubezen še naprej ljubi, ker je ljubezen eno samo presenečenje, ni utrujena in ne skriva zamer. S tančico žalosti je šel na pot, a izpolniti je moral pač svoje poslanstvo. Ni sprejeto? Kaj hočemo, Bog je maratonec na dolge proge. Potrpežljivost gre še dlje. Nekoristno je biti trmast? Bolje je spremeniti način pripovedi? Kje pa, Jezusa ni zanimalo veliko, kaj ljudje govorijo o njem. Nikoli ni iskal soglasja, bil je svoboden. Sicer pa Bog ne more storiti ničesar, če ga človek ne prepozna. Nikoli ga ni skrbelo za številke, ni delal statistik, koliko ljudi ga je poslušalo in ni bil zaveden, ko je zagledal množice, ki so mu sledile, saj se je dobro zavedal, da je vera kot sveča, ki lahko ugasne v trenutku. Ljudje so videli čudeže, ampak niso gledli preko čudeža.
Bil je resnično pristen človek, ker je bil osvobojen presoje drugih in o drugem. Za Nazaret, ki se zapre, bodo druge vasi odprle svoja vrata, ker je prerokova domovina svet. Tako tudi Jezus naroča svojim: »Če vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje« (Mr 6,11).
