Medtem ko nam preostane le čakanje na boljše čase kar se vojne (ki se širi) na severu države tiče, nam v glavnem mestu seveda ne zmanjka dela. Čeprav so moje misli, molitve in tudi finance v glavnem namenjene milijonim potrebni pomoči v obliki osnovnih sredstev za preživetje, je moja vsakodnevna energija in delo namenjena nedolžnim in nebogljenim bitjem v Adis Abebi; otrokom z ulice, ali kot jim navadno ljubkovalno rečem: »mulcem« (sic).
Zjutraj ob 6.30 se s salezijancem Angelom odpraviva ponje z našim avtobusom. Ob tej uri promet še ni tako hud in nam navadno v pol ure uspe priti do trga, kjer nas morajo čakati zjutraj ob 7h. Vmes pobereva še Dereja, ki je vodja dnevnega programa s temi, ki jih zjutraj pobiramo (»Pridi in poglej«).
Brez ure, točni kot ura
Najprej na »Meksiko trgu« poberemo prvo skupino, tiste, ki noč preživijo v tej okolici – vsak ima svojo lokacijo, ki mu je določena po uličnih pravilih. Vedno se sprašujem, kako vedo, koliko je ura in da ne zamudijo… a nekako se po soncu obračajo. Čas je tekom celega leta približno enak in sonce vzhaja okoli 6.30, tako da se od mesta, kjer spijo, odpravijo na dogovorjeno avtobusno postajališče.
Težava je, kadar je oblačno, ali dežuje. Takrat se bodisi skrivajo pred dežjem kdovekje, ali pa prespijo uro, saj zaradi teme oblakov nimajo občutka za čas. Mnogi tudi kar tu spijo celo noč in ko pridemo z busom, jih drugi budijo, kot mi naše otroke v Sloveniji, ko je res treba že vstati za šolo. Pomanejo oči in vstopijo. Dereje pred vstopom preveri maske in jim pošprica roke z razkužilom in veselo vstopajo po vrsti in lepo pozdravljajo in po koronskih pravilih vsak zasede en sedež. Potem se odpravimo dalje in se ustavimo še na eni postaji, kjer na bližnjih pločnikih spijo najmanjši. Ob jutranjem pogledu nanje me še posebej srce zaboli. Stari so kakih 10 let, kakšen tudi manj; izkobacajo se izpod kakšne vreče ali druge stvari, s katero so čez noč pokriti, pomanejo oči in jutranje razkuštran pritečejo do avtobusa. Nekatere ponoči čuvajo ulični psi, ki spijo z njimi, in vsi skupaj, otroci in kužek, so tesno skupaj zviti in stisnjeni na pločniku, in tako grejejo drug drugega. Velikokrat vidim prisrčne in zmedene pogledov kužkov, ki gledajo za otroci, ko vstopajo v naš avtobus. Otroci pa še iz žepa potegnejo pomečkano umazano masko in z razkuženimi rokami vstopijo in se pozdravimo s koronskim pozdravom: kepica (pest ob pest).
Odpeljemo se naprej in jaz med sedenjem spredaj budno spremljam, če bo ob cesti še kak naš, zamudnik, da ga poberemo. Nekateri pa nas ob vrnitvi v Bosco Children čakajo pri vhodu, saj spijo v bližini, da si tako prihranijo pot. Do prihoda v Bosco Children so že vsi ornk budni in že pojemo in vzklikamo »Bosko!« Takoj po prihodu se gredo po vrsti tuširat in se oblečejo v naše »uniforme«, da imajo čez dan čas svoje obleke oprat. Še posebej ob petkih vsa oblačila kuhamo v loncu, da jih razkužimo pred vsemi drobnimi nevarnostmi, ki jih nadlegujejo, zaradi katerih imajo po telesu razne madeže, rane, bule, praskanine, izpuščaje…in še kaj. Po tušu je na vrsti zajtrk z vročim čajem. Pridružijo se tistim, ki so že dlje časa na programu in pri nas tudi prespijo.
V vednost. Zaradi narave dinamike življenja na ulici je naš program postopen: od nočnih pogovorov z mladih na samih ulicah, do dnevnega programa, spanja na prvostopenjskem programu in vstopu v dom in šolo, od koder v roku treh let pridobi poklic in se poveže s primarno družino.
Greh je jesti sam
Pri zajtrku in kosilu se jim pridružim in vedno me gane, kako vedno želijo, da podelijo z mano kaj iz svojega krožnika. Za Etiopijce je to del splošne kulture, vedenja: da jedo iz skupnih krožnikov ali da vsaj malo ponudijo komurkoli, ki gre mimo. Greh je jesti sam. In še večji greh je zavrniti, ko ti nekdo reče »enebla« – kar pomeni »jejmo skupaj«. Tako da jaz simbolični centimeterski košček hrane od vsakega poskusim in so tega veseli. Majhna veselja in podrobnosti, ki nas povezujejo v družinsko ozračje.
Po zajtrku se pripravijo na pouk, »dežurni učenci« pospravijo in počistijo po zajtrku, da je prostor pripravljen za pouk, ki se začne ob 8.30. Vmes me že kdo poprosi za zdravstveno pomoč in iz omarice za prvo pomoč pomagam, če se da. Za hujše stvari pokličem našega zdravstvenega tehnika, če je slučajno dosegljiv, a pogosto tudi ni, ker ima že obveznost s kakšnim drugim otrokom, saj je pri 60-tih otrocih vedno kakšna potreba. Zato je dobrodošlo, da imam na dosegu roke pripomočke za rane in razne kožne pojave, prehlade, manjše želodčne težave ipd. Eden kaže gnojno rano od ugriza psa, drugi kaže, kje ga noga boli, ker ga je med begom s pendrekom udaril policaj (ponoči med spanjem zunaj jih pogosto preganjajo policaji); tretji kašlja, četrtega srbi po celem telesu in moja ognjičeva krema je vedno najbolj priročna. Peti ima rano na podplatu, ki se nikakor ne zaceli – pogosto hodijo bosi, saj ti na ulici slej ko prej ukradejo, kar lahko. Peti kaže ožganino, ki so mu jo zakurili večji otroci na ulici med spanjem. Za tega uspem priklicati zdravstvenega tehnika…
Tako, na kratko. To so osnovne potrebe in naša najosnovnejša skrb za najbolj nedolžne in ranljive. Ko se za to poskrbi, so otroci zmožni pouka in preprostih iger za dušo in telo.
