Mislim, da ti prvič pišem pismo. Kot dobro veš, nisem ravno vajen pisanja, kaj šele pravih besed. Ti in jaz sva se vedno razumela s pogledi ali kimanjem: navsezadnje je vse moje tvoje, zato mislim, da mi ni treba kaj posebej dodati, se ti ne zdi? Nimava skrivnosti, ki bi jih skrivala, ali določenih stvari, ki bi nama jih lahko kdo razkrili. Vendar sem se zaradi tega, kar se je zgodilo prejšnji dan, malce slabo počutil: takega odziva od tebe zdaleč nisem pričakoval. Ne rečem, da nisi imel razloga, ampak za božjo voljo: tudi ti se nisi ravno lepo obnašal… Moral sem iti ven in te prositi, da vstopiš v hišo, ker si sedel zunaj, ves cmerav v senci tistega ogromnega rožiča, ki ga imamo pri vhodu v drevored… Mimogrede, zdaj se mi zdi, da bi ga lahko posekal po tem, kar se je zgodilo s tvojim bratom: samo ob misli, da je jedel rožiče celo leto, kot prašič, pošteno se tresem…
Tvoj brat
Na srečo se je vrnil domov vsaj zdrav! Nisem več upal na to, veš? No, ne, to ni res: nikoli nisem izgubil upanja vanj. Vem, da je dober fant, nikogar ni sposoben prizadeti: šibak je, ja, zelo šibek in kot vse šibke fante ga drugi lahko zanesejo, premamijo! Kdo ve, zakaj si je zabil v glavo, da si želi v tujino iskat srečo: med drugim se ni podal na avanturo. S seboj je prinesel nazaj celo nekaj denarja: dal sem mu sicer skoraj polovico premoženja naše kmetije! Kaj je naredil s tem denarjem, ve samo on. A meni je vseeno, glej: na srečo je spet doma; pretepen, napol lačen, razcapan, a se je vrnil. Samo pomisli, da je oče njegovega prijatelja, našega soseda, izvedel, da se njegov sin ne bo nikoli vrnil: bil je sicer pri njem, a nori večer je bil usoden zanj in zjutraj so ga našli mrtvega sredi ulice, sploh brez oblačil. Vsaj tvoj brat je bil malo bolj podjeten: šel je prosit nekega prašičerejca, da bi mu lahko pasel živali. Po pravici povedano, stradanje je velika preizkušnja: vendar je preživel… z nekaj rožiči, ki so jih jedle svinje, a mu je uspelo.
Vse, kar je moje, je tvoje
V redu, ampak tebi sem želel povedati nekaj drugega: tvoj odnos prejšnji dan je bil daleč od vljudnosti. Jeza je upravičena, v redu, vendar do določene točke: prišel sem te prosit, ti pa si me napadel, kot da sem zločinec! Ej, še vedno sem tvoj oče! Rekel si mi: da sem despot, gospodar, da ti nikoli nisem dal napitnine, da ti nikoli nisem dovolil, da bi se tu na dvorišču zabaval s svojo družbo, da sem sposoben samo ukazovati… Toda kdaj sploh? Ne zdi se mi tako: ponavljam ti, tukaj doma in v družbi, vse, kar je moje, je tvoje, zato lahko delaš, kar hočeš. Če si se vseeno počutil izkoriščenega, zakaj mi nisi tega nikoli prej povedal? Naredil bi dober preizkus vesti in morda bi celo spremenil svoj odnos! Ne: greš in kričiš name, predvsem pa si zavisten svojemu bratu. Toda ali ti je naredil kaj slabega? Ali ti je kaj vzel? Pravzaprav je bil eno leto zdoma, imel si ves prostor in čas samo zase!
Naredil sem to, kar oče lahko naredi, to je, da proslavi sinovo vrnitev, saj sem do zdaj mislil, da je šel po taki poti kot njegov prijatelj, in se potem razjeziš in ne prideš na zabavo, in si bil kot otrok iz vrtca, kampa sediš trmasto tam zunaj, in se ne pridružiš slavju, ko smo ubili pitano tele, in ko si mi več mesecev govoril, da bi rad imel nekakšen mega žar… Sredi vseh, ki vpijejo ob napakah tvojega brata: in kaj je naredil, kdo je jemal mamila in kdo je šel vsak večer k »ženskam na prodaj«… nič poslastic, ali res! Poleg tega, v čem je problem, če sem ga dal pravilno oprati in obleči? Dišalo je po svinjini, kaj naj naredim, ali naj ga enako hranim doma, še naprej z rožiči? Že ko sem ga objel, ti ne rečem: omedlel sem, ne samo zaradi čustev… pomisli na to, da sem moral odvreči tudi svojo obleko in ogrinjalo, ki sem ga nosil!
Okej, daj no, vse je v preteklosti, zdaj se moramo veseliti! Si razumel, kaj sem ti hotel povedati? Seveda sem mu vrnil tudi prstan, in bi lahko na moje stroške kupil še kaj več: Videl boš, da mi bo z zaupanjem malo po malo vrnil vse. Sicer pa si s tem dejanjem nisem dotaknil tvojega denarja… to je… ja, v smislu, da je vse moje tudi tvoje, tako da ja, končno sem tudi tvoj denar porabil, ampak teoretično, saj pri nas ne stradamo, kot veš! Kaj hočeš, veliko bolje je porabiti denar kot dejstvo, da je bil tvoj brat izgubljen po svetu ali morda celo mrtev, se ti ne zdi? Denar se povrne, mrtev otrok ne. Ah, bi raje umrl? Ja res dober odgovor!
Resnično, z vsem srcem te prosim: pazi, da spremeniš svoj odnos. Ker če tako nadaljuješ in v tem smislu učiš svoje otroke in otroke svojih otrok, svet nikoli več ne bo rešen. Predstavljaj si, kaj bi se zgodilo, kaj vem, čez dva tisoč let, če bi se kaj takega ali podobnega ponovilo. Naj nas najdejo kot… ne vem, npr. v letu 2022, no naključno leto, ker sem to prebral v znanstvenofantastičnem romanu.
Kako more Bog odpuščati takim norcem?
Govori o nekaterih ljudeh bolj ali manj s tvojo miselnostjo. Izjemni ljudje, pridni delavci, navezani na družino in tradicijo, nikoli prostega dneva, ja tudi v cerkvi vsako nedeljo (ta cerkev mora biti kot naš tempelj tukaj v Jeruzalemu …). Avtor tega znanstvenofantastičnega romana je dejal, da so ti ljudje, tako na videz popolni, nenehno godrnjajo proti vsem in vsakomur, še posebej proti ljudem, ki so imeli v življenju težave, kot je bil tvoj brat: kritizirajo vse in vsakogar! In tudi tisto sosedo tam, ker je bila ločena in je šla gor brat berilo v cerkev; in tisti drugi, ki se je oblekel kot dekle, pa še našminkal tudi in oči pobarval; in tisti tam, ki je vsak večer pil in njegova žena in otroci niso imeli denarja za hrano; in drugi, ki je povzročil, da je šlo podjetje v franže, ker je požrl ves svoj denar pri igranju na srečo v Perli; in ta drugi, ki je bil bolj prijazen (res ne vem, kaj to pomeni, se mi zdi da “toleranten”…) in ki je vsem odprl vrata svoje hiše in ki je zaradi svoje krivde v mestu bil na slabem glas… in tako naprej! In so se celo pritoževali zoper Boga, ker vedno odpusti vsem, ko se zavejo, da so naredili napako in iščejo nekaj razumevanja… Kako more Bog odpuščati takim norcem? Kaj šele takim ki povzročajo zlo z osvajanjem drugih držav? Nič slabše ne bo kot z Rimljani, ki so hoteli osvojiti ves svet. Kje so sedaj vsi ti carji in cesarji in slavni vojskovodje polni napuha in samega sebe.
Prestrašil sem se branja, veš, ko sem ponovno prebiral te misli. Rekel sem si: “Ali hočeš res videti, da bi bil tak moj najstarejši sin, če bi živel v tej dobi, takšen?”. Za božjo voljo, želim tudi tebi dobro na drugem svetu.
Daj no, zdaj pa dovolj: poskusi se pomiriti z bratom, ne prenesem tega, da se prepiraš! Objamem te. Enako kot tvojega brata.
Podpisano: tvoj oče.
