Kdo ve, kolikokrat v življenju smo si zastavili to vprašanje ali drugim podobno: “Kaj je smisel tega?”. Od najbolj banalnih stvari, do najglobljih eksistencialnih vprašanj, vsak od nas poskuša dati ali najti smisel stvari, ki jih počnemo in živimo.
Študent se na primer sprašuje, kakšen je smisel, da ostane v zaprtih prostorih cele popoldneve, morda sončne, v katerih bi se lahko s prijatelji peljal s kolesom ali motorjem, da bi se učil za preverjanje ali izpit, za katerega že ve da bo loterija, posledica sreče ali da bo šlo zagotovo narobe, ker ga učitelj sistematično ne mara. Oče in mati družine se sprašujeta, kako smiselno je plačevati mesečno najemnino stanovanja, ko bi z istim denarjem lahko plačevala mesečne obroke hipoteke, ki jima omogoča nakup hiše. Zdravnik ali zdravstveni delavec se sprašuje, kakšen smisel ima terapevtsko zdravljenje ali pa bes na bolnika, katerega usodo je bolezen že nepovratno zaznamovala, teden več, teden manj. Prostovoljec, ki se trudi najti sodelavce za dejavnost v službi skupnega dobrega in družbe, se sprašuje, kakšen smisel ima obstoj toliko ljudi, morda še mladih in močnih, ki preživijo ure, dopoldneve, popoldneve, cele dneve pri lenarjenju, pogosto zdolgočaseno, pred skodelico kave ali kozarcem vina, srkanim s skoraj svetopisemsko umirjenostjo, namesto da bi lahko del svojega časa namenili nečemu, kar dela dobro njim in drugim.
Vsakdo lahko svobodno počne, kar mu je všeč, za božjo voljo, vedno pod pogojem, da se spoštujeta tudi svoboda in dostojanstvo drugih. Morda pa je potem tudi Bog svoboden – ne da bi mu jo vsakič očitali –, da ima v naših glavah nekaj globokih vprašanj o smislu življenja in bivanja.
Kakšen smisel je na primer načrtovati in izvajati dejavnost, če že veste, da jo morate ustaviti v kali? Kakšen je smisel boriti se za ureditev življenja otroka, ki je zašel v slabo smer in ki ti – po letih in letih truda in tudi porabljenega denarja – reče: “Želim si ustvariti svoje življenje?”. Kaj je smisel vztrajati pri pridobivanju ljubezni osebe, ki v resnici noče vedeti zate? Vse do eksistencialnega vprašanja par excellence: kaj je smisel življenja, če se začne z jokom in konča s solzo, na sredini pa le toliko trpljenja in malo zadovoljstva? Resnično: kaj je smisel vsega tega?
Marija se je na začetku Lukovega evangelija spraševala, ko v njeno življenje vstopi eden najmogočnejših angelov v Božji službi, Gabrijel, ves obrnjen proti Jožefu, in jo pozdravi ter imenuje »milosti polna«, nato ji reče, da bo mati ne Jožefovega sina, ampak Božjega sina: kaj je smisel vsega tega?
Druge ženske, kot je ona, njene prijateljice in njenega sina, s katerimi sta si delila tri leta hoje po Palestini, so se spraševale o tem, zdaj pa so se zgodaj zjutraj prvega dne v tednu znašle, da prinašajo dišave, da bi jih uporabile v grobu, kjer so dva dni prej zaradi pashe v naglici odložili Jezusovo telo. Gotovo so imeli v glavi tisoč misli in tisoč vprašanj, predvsem pa eno: kaj je vse to pomenilo? Kakšen je bil pomen izvedenih čudežev, govorov, prispodob, naukov, kretenj, obiskanih vasi, prehojenih poti, spreobrnjenih grešnikov, zbranih davkov, sprejetih prostitutk, spremenjene miselnosti razkritih verskih oblasti, sovražniki so pač sklenili mir, če je bilo vse nesrečno končano in obešeno na križu kot najhujši hudodelci? In še več, ko so prišli do groba, so zagledali kamen, ki so ga odstranili, in ko so vstopili, niso več našli trupla, ki bi bilo balzamirano: res, nič se ni zdelo bolj smiselno. Verjeti vanj je bilo neuporabno, če od njega ni ostalo ničesar, niti spomina, niti telesa, nad katerim bi se pritoževali: zdelo se je, da je Sanhedrin (judovska vrhovna oblast) poskrbel, da je za njim izginila vsaka sled.
Vprašanja o pomenu niso bila končana, morda pa niti niso začela ostati neodgovorjena. Odgovor sta jima dala dva moška v bleščečih oblačilih, taka, da padeš z obrazom na tla, ker imata božje poteze, in pred katerima čutiš strah. Šlo je le za spomin, ne za ponastavitev vsega, kar je rekel Učitelj, ampak za spominjanje njegovih besed in ne iskanja žive osebe na pokopališču, v kraljestvu mrtvih in duš. V svetu mrtvih se iščejo mrtvi, živi se iščejo v svetu živih: in v luči tega je vse smiselno. Ker je življenje spet tisto, ki ima smisel.
Študentsko življenje je spet smiselno, saj namesto prepričanja, da bo zaslišanje šlo narobe, je prepričanje v lastne kvalitete, študira kot še nikoli poprej in napreduje; smiselno se je spet soočiti z izdatki za hišo, saj imata najprej mati in oče domače žarišče za ustvarjanje; terapije pri hudo bolnem bolniku so spet smiselne, ker je veliko večje upanje kot občutek frustracije, ki ga prevzame v tem trenutku; čas, porabljen za druge, je spet smiseln, saj je deset minut prostovoljstva vredno veliko več kot nekaj ur, preživetih pred kozarcem vina, kajenje ene cigarete za drugo in komentiranje vsega, kar se dogaja na pločniku pred lokalom; smiselno je živeti ljubezen tudi po najhujših neuspehih, saj ni večje ljubezni od tiste, ki da življenje za ljudi, ki jih ljubi.
In vse to je smiselno, ker »Kristus, ki je vstal od mrtvih, ne umira več: smrt nima več moči nad njim«.
