V klasičnem katekizmu, ki smo se ga mnogi učili in ki je danes iz različnih razlogov, včasih verjetnih, včasih manj verjetnih, postal nekoliko nenavaden, govorimo tudi o »grehih proti Svetemu Duhu« oziroma tistih grehih, ki – glede na to, kar poročajo sinoptični evangeliji – da so neodpustljivi.
Obup nad osebno odrešitvijo
Zdi se, da so izjave v nasprotju s konceptom neskončnega Božjega usmiljenja, ki vse odpušča: ko pa jih katekizem nato natančno našteje (šest jih je, če smo natančni), razumemo, kako se dejansko lahko zgodi, da so grehi ali načini ravnanja in razmišljanja resnično »neodpustljivi«. Med njimi je treba najprej omeniti greh »obupa nad osebno odrešitvijo« oziroma prepričanje, da je Božje usmiljenje neučinkovito, vsaj za osebo, ki tako misli, torej neučinkovit vsak poskus, da bi se zaupal Bogu. Misli, ki včasih vodijo v obupane geste nad Božjo dobroto, tako da je Cerkev do nedavnega odklanjala krščanski pogreb tistim, ki so si vzeli življenje, torej samomorilcem. Tukaj ne mislim na tiste, ki se odločajo za evtanazijo, kar predstavlja posebno vprašanje. V obup nad odrešenjem ne vodi toliko tiste, ki so si vzeli življenje, temveč pri tem pomislimo na družinske člane in prijatelje, ki se še vedno sprašujejo, zakaj takšna odločitev (pomislimo še na bolj tragične odločitve za samomor pri mladostnikih in celo otrocih): to so marveč posebni trenutki, v katerih mora biti skupnost vernikov blizu eksistencialnim tragedijam vsakega moškega in vsake žene in nam znova, četudi se morda zdi neuporabno, ponudi usmiljeno podobo Boga, ki nas želi vse rešiti. Torej, že iz tega je mogoče čutiti moje naravno nezaupanje do tega pojma “obupa nad odrešitvijo” kot onemogočanja človekove vere: obupana oseba je obupana oseba, in če je tem ljudem odrekana možnost dostopa do odrešitve kljub temu, da nepopolna privrženost in nepopolna vest, po mojem mnenju ne gre proti temeljnemu oznanilu naše vere, namreč, da Bog hoče, da smo vsi rešeni in da se vsakdo reši v Kristusu Jezusu, božjem sinu.
Dvom o odrešitvi
Prej me med omenjenimi »neodpustljivimi grehi« še posebej zanima nekaj drugega, in to je tisto, kar je običajno drugo na seznamu: »dvom o odrešitvi«. Zanima me ne toliko zato, ker mi je zanimiv ta termin, temveč zato, ker se – čeprav verjamem, da se vsi strinjamo, da se noben vernik ne more rešiti sam, ampak z zaupanjem v Božjo milost – bojim, da gre za greh, v katerem tvega veliko več kristjanov kot si lahko mislite. Ali so to vsi tisti, ki jim je deveta skrb molitev, nedeljska maša, spoved, drugi zakramenti, razen seveda še krsta in birme (pa še to je pri marsikomu pozunanjeno). Pravzaprav ne vključuje samo tistih, ki se jim zdi nesmiselno zaupati Bogu in vsemu, kar ga zadeva, kajti – kolikor toliko – se lahko vsi rešimo z dobrim delom, torej s svojimi deli, ki so sad našega velikega oz. vsaj majhnega človekoljubja (za katere je seveda Božja navzočnost neuporabna). Namesto tega sem prepričan, da ta kategorija “samopostrežnih odrešenih” vključuje tudi tiste, ki ne le ne menijo, da je prisotnost Boga v njihovem življenju neuporabna, ampak se jim zdi celo zelo koristna, preveč “uporabna”, do te mere, da smatrajo Boga kot lastno »orodje«, ki ga je treba uporabiti po mili volji, ga izvleči kot zmagovalno karto kadarkoli, ko je to potrebno. Na podlagi česa? Na podlagi njihovega popolnega, absolutnega in upal bi si reči »pretiranega poznavanja Boga«: tako pretirano, da to poznavanje, da ga Bog sploh ne more prezreti in se zato znajde »prisiljen«, da jim podeli odrešitev, kar v tem trenutku ni delo božje milosti, temveč – tukaj pa gre za greh – domneve o odrešenju samega sebe, ali bolje rečeno, trditve, da se lahko že imamo za varnega, ker ga Bog pozna kot nihče drug. Na te misli me vodi in nakazuje današnji evangelij in upam, da se ne motim, ko si tako razlagam Jezusov odgovor tistemu možu, ki ga je vprašal: »Gospod, ali je malo takih, ki se odrešijo?«. Ali je v obravnavani temi gojil obup ali domnevo odrešenja, ne bomo nikoli izvedeli: morda nekaj dvomov, negotovosti, povezanih z Jezusovimi govori, ki je prejšnje nedelje o bogastvu govoril ne kot o znamenju Božjega zveličavnega blagoslova, ampak potencialnega sovražnika odrešitve. Na tej točki je bilo naravno, da se vprašamo: »In kdo je lahko rešen? Koliko jih je rešenih? Ali se je mogoče, predvsem pa lahko rešiti z Bogom, ki niti materialnih dobrin ne vidi več kot znamenje blagoslova?« Jezus odgovarja s primerjavo »ozkih vrat«, ki bi na prvi pogled kazala na napor, na težavo pri dostopu do odrešenja: odrešenje bi bilo torej nekaj, kar se doseže z napori, žrtvami in askezo. Potem pa, ko pripoveduje to mikroprispodobo o gospodarju, ki zapre ozka vrata pred tistimi, ki trdijo, da morajo za vsako ceno skozenj, postane bolj jasno, kdo so tisti, ki bodo našli prehod skozi ta vrata, ki so posebej ozka.
Neznancem se vrat ne odpira
»Ne vem, od kod si« je odgovor: prav, neznancem se vrat ne odpira, preden se preveri njihova identiteta. Dejstvo pa je, da ko razkrijejo svojo identiteto, postane zavrnitev še hujša, saj jih ima ne le gospodar za popolne tujce, ampak jih celo kvalificira kot »tiste, ki delajo krivico«. In kakšna bi bila krivica, ki so jo zagrešili? To slišimo iz njihovih lastnih besed: »V tvoji navzočnosti smo jedli in pili in učil si na naših trgih«. Nekaj tukaj ni v redu: gospodar ima za nepoštene ljudi tiste, ki so z njim pili ter sledili njegovim naukom! Povedano drugače: “Vsako nedeljo smo prihajali na evharistično gostijo in vedno smo poslušali tvojo besedo, kako to, da se ne moremo rešiti?” Kje je tu krivica? Kaj je torej tisto, da bi se ti takšni vedli nepravično, do te mere, da bi ostali pred vrati Kraljestva?
Morda ravno v tej njihovi predrznosti. Morda prav v tem njihovem razmišljanju, ki je pogosto »odlika« žal, tudi nas, »pravomislečih« kristjanov: »Zamislite si, da se ne ne moremo rešiti sami! Vedno smo v Cerkvi! Z Bogom smo eno! Mi smo njegovi favoriti, izvoljenci, edini poštenjaki! Nismo kot tisti, ki se nikoli ne pokažejo, ali kot tisti, ki ne verujejo in potem, ko so v stiski, gredo prosit Boga za odpuščanje! Ti bodo ostali zunaj odrešitve! V njem smo v celoti: imamo vse pravice! Z Bogom enostavno ne gre tako: tisti, ki zahtevajo in govorijo zoper njega, niso rešeni. Takšni ljudje ne potrebujejo Boga: uporabljajo samo milost, vzamejo svoj pladenj in tiho »jedo v samopostrežbi odrešenja«.
Božja pota niso naša pota.
Bog reši človeka tako, da ga povabi na gostijo, na kateri bodo sedeli Abraham, očaki in preroki, ki so vanj verovali in upali, proti vsemu upanju. In poleg tega bodo prišli “od vzhoda in zahoda, od severa in od juga”, da bi sedeli na banketu milosti. S kakšno pravico? S kakšnimi krediti? S kakšnimi pretenzijami? S kakšnimi zaslugami?
Nobenega: razen zavedanja, da je Bog tisti, ki rešuje, in ne naše domnevne verodostojnosti spodobnih kristjanov, kajti pri Bogu je vse mogoče.
Odrešenje je dar »ozkih vrat«.
