Poslušam in berem polemike vipavskih kmetov: »namakalni da – namakalni ne. Ma ja, bi … ampak …«.
Zanimivo, da vipavski kmet, kot tisti , ki »naj bi živel z zemljo«, v tem letu, ki mu osebno pravim » leto tega kaj nas čaka« ne vidi, da njegova dragocena zemlja umira. Umira od žeje.
Ta njegova dragocena zemlja, ki so jo že rodovi pred njim z žuljavimi rokami obdelovali v »potu svojega obraza«, katero so tako skrbno čuvali in branili za svoje potomce, … ta ista zemlja, ki je hranila njegove prednike, njega in če Bog da tudi njegove naslednike, ki mu je nudila preživetje, ponos in obstanek, je sedaj v rokah vipavskega kmeta, kmeta ki, »ma ja bi…ampak«
Ta zemlja umira. Ta dragocena vipavska zemlja umira od žeje, proti kateri bi ji lahko pomagal, a tvoja neodločnost in egoizem jo bosta pomagala uničiti, dragi kmet.
Razmisli malo dragi kmet – ali je tvoja skrb, da ne bi finančno bremenil naslednikov res izkaz tvoje ljubezni in skrbi za potomce?
Razmisli dragi kmet ali so izračuni (če bo tvoj sin peljal družico na večerjo, brez vnukov, ker bi še bolj presegli znesek – bo plačal več kot je letni najem pipe na hektar) res tako zelo obremenilen znesek za tvoje potomce?
Si jih vprašal?
Ali se zavedaš dragi kmet, da zaradi tvoje skrbi, da ne bi finančno bremenil naslednikov in se s tem odpovedal priložnosti o kateri sanjamo že od kar pomnim, mogoče tvoj naslednik ne bo imel vode niti za zelenjavo in krompir za lastne potrebe? Si pomislil, da s tem, ko mu odrekaš pravico do namakanja v prihodnosti, mu odrekaš tudi pravico do kmetovanja in samooskrbe? Si pomislil, da je ravno namakanje tisto, ki bo dalo možnost preživet tvojemu potomcu? Si kaj pogledal v zadnjem času kakšne so cene hrane? Si pomislil, da bi ob namakanju, lahko pridelal več in bi tako lahko več tudi prodal?
Si pomislil, da ti ob takih sušah v bodoče mogoče tudi država ne bo več hotela pomagati? – povedali ti bodo, da si imel možnost, a da si se ji odrekel – zaradi »ampak« …
Ali je ta »ampak« res toliko vreden?
Vse tisto jamranje o tem kakšni so izpadi pridelka zaradi vremenskih razmer …
Saj vem, na burjo nimaš vpliva, na vročino tudi ne, … Ponuja pa se ti možnost da bi imel možnost nadzora vsaj nad hidracijo polj, sadovnjakov, vinogradov, a dragi kmet, ti tega nočeš. Nočeš, da bi tvoja draga zemlja preživela. Nočeš da bi tvoji nasledniki imeli možnost samooskrbe in kmetovanja, tako kot ti in tvoji predniki. Se ti ne zdi tole malo preveč egoistično? Se ti ne zdi, da si dolžen poskrbet za tvojo zemljo, ki so jo predhodniki čuvali zate in tvoje potomce?
Pa prosim, ne govori mi »država bi nam to morala priskrbeti zastonj« – saj ne, da ne bi bilo tole super – seveda bi bilo. A če kaj vem, vem, da na svetu ni nič zastonj. Še nikoli nisi nič dobil zastonj in tudi ne boš. Država je že poskrbela, poskrbela je da imaš možnost – sedaj pa je še na tebi da poskrbiš – poskrbiš in daš možnost tvojim potomcem.
Ne obnašaj se kot razvajen otrok v trgovini, ker sedaj ni čas za to. Tečejo zadnje minute, ko bo država rekla – »pa nič – nočeš moje pomoči – znajdi se«
Plačal boš tako ali drugače. V tem primeru, če ne boš plačal ti, bodo plačali tvoji potomci s tem, ker zaradi cene ene bolj »švoh« večerje na leto ne bodo imeli vode za namakanje in s tem ne bodo imeli možnosti kmetovanja in samooskrbe.
Dragi kmet – če te res tako zelo skrbi za prihodnost naslednikov, pozabi na »ma ja bi…ampak …«
Daj naslednikom možnost, da se sami odločijo, ali bodo v prihodnosti, ko bodo od tebe prejeli tako zelo cenjeno in dragoceno zemljo, namakali ali ne. Verjemi, če bodo imeli željo to dragoceno zemljo obdelovat in bodo imeli možnost zalivanja – bodo z lahkoto pridelali toliko in še več kot je strošek, ki se jim ga bojiš naprtiti.
Hvaležni ti bodo. V spominu te bodo ohranili kot skrbnega in ne kot egoističnega in neodločnega.
Če pa tvoji potomci ne bodo imeli želje po obdelovanju – pa kaj te skrbi – se bodo že znašli, tako kot si se moral ti in vsi tvoji predniki.
Dragi vipavski kmet – daj možnost naslednikom.
Avtorica: Anastazija Rehar
