Knjiga o kamnu in njegovih mojstrih, ki je v tiskarni, je rezultat raziskovanja kamnarstva in kulture kamna na Primorskem, ki sem se ga lotil pred več kot tridesetimi leti v svoji ožji domovini – gornji Vipavski dolini, da bi rešil pred pozabo imena domačih mojstrov kamna in njihova imenitna dela. Z njo se končno oddolžujem garačem, ki so v potu svojega obraza, ko so »delali iz kamna kruh«, skozi stoletja bogatili vipavsko stavbno in drugo kulturno dediščino. Posvečam jo njihovemu spominu.
Ker sem doslej odkril in objavil številne kamnoseke, zidarje in kiparje ter njihove stvaritve v kamnu v drugih delih Primorske, od Istre, Brkinov, Pivke in Krasa do Gore nad Vipavsko dolino, se je ob teh spoznanjih širila tudi prvotna zasnova te knjige. Poznavanje kamnosekov, njihovih stilnih in drugih značilnostih ter vrstah kamna v omenjenih pokrajinah mi je namreč omogočilo, da sem sčasoma prepoznal tudi številna doslej anonimna dela »gostujočih« mojstrov na Vipavskem, ki pomembno dopolnjujejo že objavljene popise njihovih opusov. Spričo teh in drugih povezav Vipavske doline s sosednjimi in drugimi kraji sem v knjigo, v kateri sem sprva nameraval predstaviti samo zgodbe mojstrov kamna, ki so se rodili in delovali v gornji Vipavski dolini, uvrstil tudi tiste iz njene širše okolice ter kamnarje, zidarje in kiparje iz drugih krajev in dežel, ki so delovali na tem območju. Obzorje se je postopoma razširilo do Ljubljane in drugih slovenskih pokrajin, do Benetk, Padove in Milana v severni Italiji, do Zagreba in Reke na Hrvaškem ter do avstrijskega Gradca in Dunaja. Poleg bogate etnološke vsebine s področja kamnarstva in kulture kamna knjiga prinaša tudi nemalo novih odkritij s področja umetnostne zgodovine, ki so pomemben prispevek k umetnostni topografiji tega prostora ter so zanimiv kažipot po njegovi stavbni in kulturni dediščini. S kompleksnostjo, večplastnostjo in izčrpnostjo je svojevrstna enciklopedija kulture kamna, stavbne in kulturne dediščine v gornji Vipavski dolini in krajih, ki sodijo zraven. [1]
[1] Tako je Valvasor poimenoval širše območje Pivke. Valvasor, Janez Vajkard, Slava vojvodine Kranjske. Druga knjiga, Ljubljana 1977, str. 46.
Zasnova knjige
Vsebinsko jedro knjige temelji na mojih terenskih raziskavah kamnarstva v Vipavski dolini in okolici, ki sem se jih lotil proti koncu leta 1988 in jih s presledki izvajal do vštetega leta 2021, ko sem pospešeno dopolnjeval zbrane informacije in podatke. Etnografsko zanimanje za kamnarstvo v najširšem pomenu te besede, ki obsega pridobivanje kamna v kamnolomih, njegovo obdelavo in vgrajevanje, me je sčasoma zapeljalo tudi v raziskovanje dejavnosti in stvaritev, ki so predvsem predmet umetnostnozgodovinske vede. Tako sem v knjigo poleg kamnolomcev, kamnosekov, zidarjev in samoukov zajel tudi stavbarje, arhitekte, kiparje, podobarje in ljubitelje z umetniško žilico, katerih skupni imenovalec je kamen, poleg njih pa tudi nekaj ustvarjalcev, ki so oblikovali umetni kamen, les in druge materiala.
Poleg mojstrov, ki so se rodili in delovali na širšem območju gornje Vipavske doline in med katerimi so najpomembnejše kamnoseške rodovine Štancarjevih iz Vipave, Sanaborcovih iz Vrhpolja ter Špicárjevih in Štancarjevih iz Hrašč in Podnanosa, sem v knjigo uvrstil tudi rojake, ki so delovali v drugih slovenskih krajih, na primer baročna kamnoseka Mihaela Kušo iz Lokavca in Luko Misleja iz Šentvida / Podnanosa v Ljubljani ter podobarja Matijo Ozbiča in Franca Ksaverja Tončiča v Kamniku. Neprimerno več je gostujočih mojstrov iz drugih krajev, ki so delali za vipavske naročnike, od gorenjskih kamnosekov iz 15. stoletja, brkinskih zidarskih in kamnoseških mojstrov iz 17. stoletja, goriških altaristov iz 18. stoletja do kraških kamnosekov ter ljubljanskih kamnosekov in kiparjev iz 19. in 20. stoletja, če omenim samo nekaj najpomembnejših.
Množico teh mojstrov, ki so se na obravnavanem območju zvrstili v več kot petstoletnem obdobju, je bilo zaradi različnih strok, v katerih so delovali, različnih stilnih obdobij, številnih krajev, iz katerih so prihajali, in drugih razlogov težko razvrstiti po zaokroženih skupinah in poglavjih. Ubral sem srednjo pot, ki skuša čim bolj upoštevati krajevno in časovno zaporedje njihovega pojavljanja in delovanja, v primerih, ko so različni mojstri sodelovali pri pomembnejših stavbah, ki so jih zidali, dozidavali in opremljali skozi daljše obdobje, pa so razvrščeni ob opisih teh gradbenih projektov. Taka so, na primer, poglavja o dozidavi in barokizaciji vipavske župnijske cerkve sv. Štefana v 18. stoletju, pri kateri so po etapah sodelovali goriški altaristi, prvi poimensko znani vipavski kamnoseki, zidarski mojster Andrej Pretnar iz Renč, ljubljanski kiparji in še mnogi drugi, ter poglavja o zidanju velikega zvonika pri Marijini romarski cerkvi v Logu pri Vipavi v drugi polovici 19. stoletja.
Največ novih dognanj na podlagi ustnega izročila in arhivskih virov je v obsežnih poglavjih o vipavskih kamnosekih iz 18., 19. in 20. stoletja, ki so delovali v domačih krajih. Poglavitnim tujim oziroma gostujočim mojstrom so odmerjena posebna poglavja, nekateri z njimi povezani sodelavci pa so le na kratko predstavljeni v opombah. O arhitektih, altaristih, kiparjih in podobarjih, ki so že bolj ali manj izčrpno predstavljeni v strokovni literaturi, sem povzel dosedanje ugotovitve, pri nekaterih pa sem dodal precej svojih odkritij ali popravil posamezne napačne podatke in sklepe. Poleg njih knjiga prinaša tudi več doslej popolnoma neznanih ali malo znanih avtorskih imen in njihovih del, s katerimi pomembno dopolnjuje poznavanje naše stavbne in kulturne dediščine. Kamnoseki iz okoliških krajev, o katerih sem že pisal v svojih knjigah in člankih, so predstavljeni s povzetki objavljenih besedil, dopolnjenimi z novimi odkritji njihovih del na Vipavskem in drugod. Nekateri sodobni avtorji kiparskih ali kamnoseških del so predstavljeni z besedili, ki so jih napisali sami.
Pri pisanju knjige sem posebno pozornost posvečal etnografskim vidikom obravnavane tematike, zato sem skušal v čim večji meri zajeti narečno in žargonsko govorico številnih sogovorcev. Trudil sem se pisati strokovno korektno, hkrati pa dovolj poljudno, da bo knjiga razumljiva širokemu bralnemu občinstvu. Zato sem narečne besede in manj znane strokovne izraze razložil v slovarčkih na koncu knjige, nekatere tudi obširneje v sprotnih opombah, v katerih sem navrgel še mnogo dodatnih informacij, ki bogatijo njeno vsebino.
…
Povejmo še, da bo knjiga izšla pri Založbi ZRC, njena naklada bo 400 izvodov, obsegala pa bo kar 580 strani velikega formata in približno toliko barvnih in črno-belih fotografij in risb. Predstavitve knjige, na katerih bo na prodaj po znižani ceni, bodo predvidoma v oktobru letos v Vipavi, Ajdovščini, Podnanosu in Avberu na Krasu.
Božidar Premrl
Vir: Božidar Premrl, avtor knjige “Nesmrtni kamen”, ki izide v začetku oktobra 2022
