Apostolska dela, ki jih je napisal sveti Luka, se začnejo tam, kjer se konča njegov evangelij. Avtor sam to navede virtualnemu prejemniku obeh besedil, nekemu Teofilu, izmišljenemu imenu, ki pomeni »kdor ljubi Boga«. Predstavlja edini primer, ko sveti pisec predstavi (svojo) knjigo s tovrstno opombo, da bi zagotovil ne le verodostojnost dokumenta, ampak tudi resničnost dejstev, ki so v njem pripovedana.
In pojdimo k dejstvom: prvo je ravno vnebohod Vstalega: tradicionalni opis – Jezus, ki fizično gre po tangenti in gre gor, kot izstrelek … – nas želi naučiti, da je Kristus vstal s telesom in ne samo z duhom; torej s telesom, ne le z duhom, se je vrnil k Očetu. To se ne zdi odvečno pojasnilo: ne morete si predstavljati, koliko vernikov je prepričanih, da se Jezusovo vstajenje razlikuje od Lazarjevega – in o tem ni nobenega dvoma! – za to, da je Lazar oživel s telesom, Jezus pa (samo) z duhom… Zmotnost tega verovanja je najprej v tem, da duha, kateregakoli duha ni mogoče obuditi, saj je nesmrten in zato nikoli ne umre.
Medtem pa ti pobožni ljudje še naprej z zgledno predanostjo molijo drugo veličastno skrivnost rožnega venca, brez najmanjšega razmišljanja o svojih prepričanjih, o pravem pomenu dejstva in o posledicah v življenju vsakega posebej.
Sveti Pavel večkrat ponavlja, da je Kristus prvina vseh vstalih, in dokazuje, da bomo tudi mi vstali. Usoda našega ljudstva je torej neposredno odvisna od resnice Kristusovih skrivnosti! To je pravilen način za obravnavanje evangelija in spisov Nove zaveze: to niso resničnosti, ki bi se nanašale izključno na zgodbo o Božjem Sinu – in že bi bilo dobro, če bi jim verjeli in jih oznanjali kot skrivnosti sveta.
Jezusovo življenje! Gre za našo prihodnost! Bomo spet vstali? ali ne bomo vstali? in kako bomo spet vstali?…
Res je, ne vemo veliko – recimo (da ne vemo) nič – o tem, kako bomo vstali; …da pa bomo vstali z vso svojo osebo, lahko verjamemo, če in samo če verujemo, da je Kristus vstal z vso svojo osebo. Skratka, obe vstajenji – njegovo in naše – sta tesno povezani med vzrokom in učinkom.
V tem času je treba nekaj početi, tukaj in zdaj! Pravzaprav se tako konča prvo berilo današnjega slovesa in evangelij: »Možje Galilejci, zakaj gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebesa, se bo vrnil tako, kot ste ga videli odhajati v nebesa.” S temi besedami oba v belo oblečena glasnika nagovorita Enajsterico.
Prepričan sem, da ima skušnjava, da bi ostali očarani ob pogledu na nebo, nekaj podobnega enako neustavljivi skušnjavi mnogih kristjanov, da svoje dneve preživljajo ob ‘kontempliranju’ preteklega življenja svojih pokojnih ljubljenih, listanju starih albumov s fotografijami, vsakodnevnem obisku na pokopališče … Če bi pokojni lahko govorili, verjamem, da bi izrazili nezadovoljstvo in razočaranje nad tem. Rajni potrebujejo predvsem naše molitve, čeprav tudi urejen grob nekaj pomeni, a le simbolno. Obstaja čas, ki bi ga lahko opredelili kot fiziološki, v katerem smemo žalovati za mrtvimi; vendar se naše življenje ne konča z njihovo smrtjo. Prav to nameravata angela povedati apostolom. Čas Cerkve se je začel in oznanjevanje evangelija ne more čakati.
Gospodar je v nebesih, vendar mora telo opraviti poslanstvo, ki ga je prejel od Gospodarja!
Navzočnost njegovega Duha, Svetega Duha, med nami, po obljubi Vstalega pred vnebohodom v nebesa (glej Mt. 28,20), je zagotovljena z zakramenti, ki jih je postavil Gospod, če jih vredno prejemamo in v njihovi moči tudi delujemo.
Cerkev je močna in peklenska vrata je ne bodo premagala, pa najsi se zdi v času šibka, posebej ko jadikujemo, kako malo nas je v cerkvah pri sv.mašah; oznanja ga sam Gospod, potem ko je Simonu Petru zaupal ključe nebeškega kraljestva (glej Mt 16,18).
Kontemplacija in delovanje sta temeljni koordinati krščanskega življenja.
Za vernika je nujno premišljevanje Kristusove skrivnosti. Toda čista kontemplacija ne obstaja: niti najbolj radikalna samostanska izbira – mislim na poklicanost kartuzijanov npr. – se ne more v celoti uresničiti samo v čisti kontemplaciji. Potrebno je delovanje v službi Cerkve in sveta. Vsaka pristno krščanska poklicanost ima vedno misijonarsko razsežnost, glede na konkretne oblike človekovega življenjskega stanja.
Oznanjevanje in pričevanje: Kristusov evangelij se oznanja s pričevanjem s svojo skladnostjo življenja, da je evangelij vstopil v nas, teče po naših žilah, navdihuje naše misli, premika naša dejanja, oblikuje stališča, predlaga prave besede za govorjenje o Bogu, vere vanj, upanja, ki ne umre, ljubezni, ki ne obupa,…
To je dediščina, ki so nam jo zapustili apostoli, pričevanje, ki so nam jo predali tisti ubogi ribiči, skupaj 11, da bi jo lahko nosili in predajali naslednji generaciji.
Tukaj je najbolj občutljiv in zapleten vidik vere: “traditio”, prenašanje vere na naše otroke – prav tu so naše sodobne družine izgubile elan… O tem smo razmišljali že večkrat. Ponovno se nam predstavi skrivnost vnebohoda: preden so subjektivne, so težave objektivne, zaradi zgodovinskega trenutka, ki ga preživljamo, že iz let pred koncilom. Tragedija holokavsta in pred tem nekateri filozofski tokovi, kot so idealizem, materializem, marksizem, so prispevali k temu, da se je v vest vsadil črv suma o obstoju Boga.
Širjenje kapitalizma in potrošništva pa sta naredila še ostalo.
Uresničujejo se besede svetega Janeza: “Svet nas ne prepozna, ker ni spoznal Boga.” Kako to storiti? … kje začeti?
Menim, da je izhodišče pričevanje življenja, skladno z verovanjem, ki ga izpovedujemo. Ponavljam: nikogar ne bo pritegnil evangelij, če v nas ne najde pričevalcev, ki so prepričani in zvesti v dejanjih, besedam, ki jih slišimo v Cerkvi in jih ponavljamo doma, v šoli, na delovnem mestu,.. .
Doslednost, doslednost, doslednost, doslednost … je skrivnost naše verodostojnosti, ki ji je Kristus pogumno zaupal prihodnost Cerkve za zveličanje sveta.
