Ko ste po zelo dolgem, napornem dnevu utrujeni in izčrpani, si želite počitka in morebitne druge obveznosti in opravila preložiti na naslednji dan. Če pa nas ob koncu dneva čaka hobi ali služba, ki smo jo vajeni z veseljem opravljati, se ne oziramo na utrujenost, ampak se kar naprej lotimo dela. Pesem lahko traja večno, a imamo vtis, da traja le pet minut, čeprav jo v resnici poslušamo s strastjo in predanostjo.
Podobno, ko poslušate homilijo ali odlomek iz Svetega pisma, ga lahko vedno razumete, vendar ga ne razumete vedno, to pomeni, da ga ne asimilirate vedno. Ko se dobra dela izvajajo, so vsekakor vedno hvalevredna in zaslužna, vendar ne povzdignejo vedno srca tistih, ki se jih lotijo, in dejanje ni vedno sinonim za odkritost in iskrenost. Pri molitvi je možno tudi, da besedam ne dajemo pomena, ampak je neko odsotno mrmranje pasivnih izrazov. Nujno je, da poslušanje Besede, molitev in učinkovita ljubezen vodi temeljna spodbuda, ki nam vliva užitek, željo, okus, skratka temeljna motivacija, zaradi katere te kreposti izvajamo brez zadržkov. In ta temeljna motivacija je Sveti Duh. Po zaslugi Duha lahko dajanje miloščine spremenimo v dobrodelnost, klepet v vznemirljivo molitev, čutenje v poslušanje. Po zaslugi Duha je vsaka pridiga ali kateri koli sveti spis, kakor tudi to, da ga razumemo, sprejet kot Božja Beseda in vedno s silo Duha vsaka dejavnost, ne glede na to, kako težka in nevzdržna, ni nikoli nemogoča če ji prisluhnemo z žarom, veseljem in navdušenjem. A tudi homilija mora biti po navdihu Duha. Sveti Duh je vitalnost našega bitja in našega dela, ki napolnjuje vsako prvino našega krščanskega življenja s pomenom in vrednostjo; Duh je pravzaprav življenje samo. »Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci« (Rim 8,16), pravi Pavel in dodaja, da Sveti Duh, ker živi v nas, oživlja tudi naša umrljiva telesa (Rim 8,11). Podariti življenje pomeni na novo sestaviti kožo na posušenih kosteh, ki se postopoma začnejo oblikovati v okončinah in koži, tako da se oživimo in prevzamemo dinamiko in moč kot pravi Ezekijel (Ez 37, 4 – 8); Duh je pravzaprav zagovornik fizičnega življenja, ki premaga smrt, do te mere, da jo premaga. Vendar pa dajanje življenja pomeni tudi spodbujanje dinamike, navdušenja, veselja in dinamike v vsem, kar počnemo, in ta prednost je značilna za samega Duha. Pravzaprav je Duh tistega, ki je daroval svoje življenje, da bi vsi imeli življenje v polnosti, kar je vstali Jezus obljubil svojim učencem še pred osvoboditvijo; Duha, ki jih ne bo pustil samih, temveč jih bo vodil do spoznanja resnice.
Na križu je Jezus umrl »izročil Duha Očetu«; njegovo vstajenje se je zgodilo z močjo Svetega Duha; bil je že delilec Duha, ko je bil nekoč vstal in se je prikazal svojim učencem, da so imeli moč razločevanja.
Zdaj, na dan judovskih binkošti, se Jezusova obljuba uresniči: Sveti Duh se spusti nanje skozi značilne elemente božanskega in njegovo delovanje povzroči na učence točno tiste motivacijske učinke, o katerih je bilo govora: od bojazni in strahu postanejo neustrašni in pogumni; prej skriti, preudarni in molčeči, so zdaj razgaljene priče vstajenja in govorijo z vsemi odkrito, brez zadržkov kar tako mimogrede, v jeziku, ki ga razumejo vsi navzoči različnih porekel in narodov (ksenoglosija). Najprej obotavljajoči in negotovi, zdaj pa s svojim navdušenjem in eksplozivnim žarom presenečajo vse. Že sam Petrov govor, ki nagovarja Davida, naj da verodostojnost Jezusovemu vstajenju, vzbudi spreobrnjenje kar tri tisoč ljudem in morda so med temi tudi tisti, ki so križali: Križaj ga!. Kaj se je zgodilo? Nič posebnega, Duh, ki ga je obljubil vstali Jezus, je deloval na njih in jim vcepil to motivacijo, tisto motivacijo in temeljno željo, ki jim je manjkala, da bi dali smisel poslanstvu; da bi razumeli sebe in da bi drugi razumeli, da je to, kar govorijo, božansko sporočilo. Sveti Duh jih poučuje o vsem, jim daje vedeti o navzočnosti Vstalega in jim daje spoznati, da sam Gospod neomajno deluje po njih v življenju Cerkve.
Resnica ne more biti tisto merilo, znotraj katerega se gibljemo, tako da je vsako dejanje skladno in pravično in da nam samo Sveti Duh, saj Bog skupaj z Očetom in Sinom, lahko ponazori, kaj je res in prav. Jezus je izrecno rekel: »On (Duh) bo vzel, kar je mojega, in vam bo oznanil (Jn 16,15). Prav zato, ker je garant resnice,
Duh je nepogrešljiv element naših dobrih namenov in gibalo naših dejanj, še prej pa navdihovalec naših namenov. John M. Vianney je rekel, da “ko imamo dobre misli, nas obišče Sveti Duh”. Predvsem zato, ker se dejanja lahko izvajajo na pozitivnih mislih, kajti ko so prepričanja dobra, bodo tudi rezultati delovanja produktivni; in v tem primeru so celo dejstva delo Duha. Deluje in oznanja, kjer hoče (Jn 3,8), ne da bi ga kdo lahko usmerjal, vplival nanj ali, še huje, se ga polastil. In poleg tega ni nematerialna ali abstraktna sila, niti naključna in minljiva iluzija: je Duh, ki izhaja od večnosti od Očeta in Sina; kar sveti Avguštin opisuje kot ljubezen, ki obstaja med Obema, pri čemer je sam Bog skupaj z istim Očetom in Sinom. To resnico, ki je bila prej prepoznavna le s številkami ali posrednimi navedbami, nam je razodela sama učlovečena Božja Beseda, ki je po Očetovi volji sam voden od Duha in je delilec Duha na binkoštni dan. Če je Bog resnica v absolutnem smislu, si njegov Duh ne more pomagati, da ne bi živeli po tej resnici tudi v relativnem smislu.
Vprašajmo se: zakaj ne uživamo vseh teh blagodejnih učinkov Svetega Duha? Zakaj Cerkev ne živi vedno zagona in strasti svojega izvora? Kako to, da v tretji osebi Trojice najdemo rezultate, ki so zelo drugačni ali celo popolnoma nasprotni tistim, ki jih je Gospod sposoben? Upoštevati je treba, da se Sveti Duh primerja z živim plamenom (Apd 2, 3). ki mu lahko rezerviramo tri usode: biti napolnjen z energijo, ostati oslabljen ali končati z ugasnitvijo. Človek lahko v svojem življenju izbere, kateri od teh treh usod bo podvrgel Duha. Oziroma ne ravno Duha, ampak darove, ki jih vliva v našo dušo, dejavnosti, s katerimi nas očara in vključi. Lahko smo poslušni in spoštljivi do Gospodovega dela, ki poseže v nas, pa tudi neodporni, za kar Pavel spodbuja: »Ne ugašajte Duha« (1 Tes 5,19). Dobesedno: »Nehajte nenehno dušiti Svetega Duha, ne upirajte se mu, ne odgovarjajte s trmasto neodzivnostjo na duhovne darove. Na žalost je naš odnos tak, da želimo zatreti učinke duhovnega življenja v nas, omejiti ali pogasiti plamen istega najvišjega Daru, ki ga Bog velikodušno daje. Pred Božjim darom smo brezbrižni in neodporni; vztrajamo v tem, da ne verjamemo ali vsaj razlagamo dar v sebičnem smislu, zahtevamo dobrobiti in milosti, ki so pogosto nezaslužene; navadno spregledamo, da so darovi Svetega Duha v prvi vrsti tisti za zdravo osebno izgrajevanje, torej veselje, preudarnost, razum, vednost, strah božji, modrost … vse tiste dobrote, s katerimi se je mogoče polastiti priložnost, da se gradimo, prenavljamo v pogledu na druge in ves svet. Toda pomanjkanje poslušnosti Duhu je enakovredno zamujeni priložnosti.
