Nedeljska misel: Nihče ni prerok v svojem kraju

Odlomek iz evangelija 14. Nedelje med letom nas popelje nazaj k najpomembnejšim dejavnostim v mestu svojega prebivališča Nazaretu in v drugih vaseh Palestine, ki jih je prepotoval: učil je, razlagal in ozdravljal.

Začnimo s prvo nalogo, ki jo Jezus opravi v sinagogi v Nazaretu, tisto soboto, ko se vrne v svojo vas. Tako kot so se vsi judovski verniki znašli v kraju oznanjevanja, poslušanja in razlage božje besede, torej knjige postave in prerokov, tudi Jezus dela isto in govori, kot je bilo dovoljeno vsem odraslim Judom.

Jezusov nauk je poslušalce presenetil, saj ni bil običajen način govora in komentiranja, ampak je učil z avtoriteto in predvsem s tisto božjo modrostjo, ki so jo le tisti, ki so bili pozorni na Božji glas, razumeli kot drugačne od drugih ki tudi v sinagogi vstanejo, da bi razložili Božjo besedo.

Upravičeno se je torej vprašati, od kod ta modrost, ki jo je pokazal pri obravnavanju tem svetega pisanja. In predvsem niso mogli razložiti, kako je Jezus izvedel toliko čudežev, ne da bi bil kot človek znan, ali potomec katere pomembne rodovine Izraela tistega časa. Pravzaprav poslušalci, tudi obrekovalci, pa tudi tisti, ki jih Kristus preseneča, takoj izpostavijo Kristusov skromni izvor: »Ali ni to tesar, Marijin sin, Jakobov, Jožefov, Judov in Simonov brat? In ali njegove sestre niso tukaj z nami?” Kristusovo starševstvo je dobro začrtano, ne da bi poudarjali veličino tega moža, ki je pridigal v sinagogi svojega mesta in ki so ga vaščani voljno poslušali, očarani, a dvomljivi o veličini svojega lokalnega preroka.

Očitno sorodstvo, kot je izraženo, ne kaže istega koncepta biološkega sorodstva kot danes. Kategorije brata in sestre v judovski kulturi se zelo razlikujejo od naše, tukaj kažejo na zelo tesno sorodstvo Jezusa, ki ima obliko bratrancev zaradi sorodstva, ki se nanaša na Jezusovo mater. Poleg tega obstaja nekaj jezikovnih razlogov ki vodijo do tega, da Jezusovega izraza “bratje” ne razumemo neposredno. Najprej posplošena in zelo pogosta uporaba v semitskih jezikih označevanja bratrancev ali drugih bližnjih sorodnikov z omembo “bratov” (med drugim), uporaba, ki je še vedno v veljavi v mnogih kulturah po svetu). A tudi to, da se o Mariji govori samo in izključno kot o Jezusovi materi (in pogosteje z nazivom »njegova Mati«).

To pomeni, da povezava z Marijo, Jezusovo materjo, in njegovimi tako imenovanimi brati ni nikoli izrecno navedena v NZ. Marija je vedno in samo Jezusova mati in Jezus z biološkega vidika ni imel brata ali sestre, saj je Marija Jezusa spočela po delovanju Svetega Duha in ostala devica, pred, med in po porodu, ker ni imela drugega otroka kot Jezusa Kristusa, Marijinega sina in tesarja, kar kaže na zakonito očetovstvo svetega Jožefa, varuha Odrešenika.

Če se vrnem k evangeljskemu odlomku, se je Jezus, soočen z nevero in dvomi svojih sovaščanov, prepustil izrazu, ki že 2000 let predstavlja tisti odnos, ki ga ima lahko skupnost, v kateri se je človek rodil in odraščal, do svojega sobrata državljana, ki se je uveljavil ali želi povedati kaj pomembnega za samo skupnost, za družino, v krajih, kjer živi in ​​dela. Tu je torej aforizem zavračanja preroka s strani sodržavljanov: “Nemo propheta in patria”. Tudi doma nihče ni prerok.

Pravzaprav Jezus pravi, ko odgovarja tem ljudem, da prerok ni zaničevan razen v svoji domovini, med svojimi sorodniki in v svoji hiši.« Pravzaprav, potem ko je Jezus pri približno tridesetih letih zapustil Nazaret in že nekaj časa oznanjal in zdravil drugje, se je takrat vrnil v svojo deželo in začel poučevati v sinagogi. Njegovi sodržavljani, namesto da bi ga sprejeli z vero, so bili zaradi njega pohujšani (glej Mk 6,2-3). To dejstvo je razumljivo, saj domačnost na človeški ravni otežuje preseganje in odpiranje božanski razsežnosti. Težko verjamejo, da je ta tesarjev sin Božji sin. Jezus sam navaja kot primer izkušnjo izraelskih prerokov, ki so bili v domovini predmet zaničevanja, in se z njimi identificira. Zaradi te duhovne zaprtosti Jezus ni mogel storiti »nobenega čudeža v Nazaretu, ampak je le položil roke na nekaj bolnikov in jih ozdravil« (Mr 6,5).

Skratka, Jezus, ki je razumel sovražnost do njega, se je namesto, da bi ostal tam in delal druge čudeže, da bi bil sprejet, preselil drugam in poučeval v okoliških vaseh. Vsi bi se morali učiti od Kristusa: ko nisi sprejet, ti ni treba storiti več stvari, da bi si pridobil naklonjenost in všečnost drugih.

Človeka sprejmemo takšnega, kakršen je, takšnega, kako deluje, tudi v svojih omejitvah in drugačnostih, ki nikoli ne smejo biti razlog za diskriminacijo. Lahko rečemo, da je bil v zgodovini krščanstva prvi diskriminiran Jezus sam, ki sprejema, brani in spodbuja vsakogar.

Da bi razumeli Božjo besedo te nedelje, je tisto, kar piše prerok Ezekiel v odlomku iz prvega berila, v katerem odkrito obsoja položaj izraelskega ljudstva: »Sin človekov, pošiljam te k Izraelovim sinovom, rasi upornikov, ki so se obrnili proti meni. Oni in njihovi očetje so se mi uprli do danes. Tisti, h katerim te pošiljam, so trmasti in trdosrčni otroci.” Prerok obsoja izraelsko trdoto srca in oddaljenost od božanskih naukov. Prerok mora biti jasen in ekspliciten v obsojanju, pa tudi v nakazovanju izhoda in odrešenja: Rekel jim boš: »Pravi Gospod Bog«. Ne glede na to, ali bodo poslušali ali ne – ker so skupina upornikov – bodo vsaj vedeli, da je med njimi prerok.” Skratka, spoznati bodo morali, da je med njimi prerok in ob tej priložnosti morajo poslušati njegov glas in spremeniti svoja življenja. To besedilo predvideva to, kar najdemo v današnjem evangeliju. Toda razprava se ne konča s sklicevanjem na Staro zavezo. V odlomku današnjega drugega berila, vzetem iz njegovega drugega pisma korintskim kristjanom, sveti Pavel izpostavi skušnjave, ki jim je podvržen, in trikrat moli Gospoda, naj jih odvrne od njega. Ta želja po popolnosti mora prestati še druge preizkušnje, dokler se v svojem življenju popolnoma ne utrdi zaupanje v Gospoda, spoznanje svojih šibkosti in zato v izzivih življenja potrebuje Božje usmiljenje in njegovo očetovsko varstvo. Zato bo apostol Pavel lahko z absolutno gotovostjo trdil, da »uživam v svojih slabostih, v žalitvah, v težavah, v preganjanjih, v trpljenju za Kristusa: ko sem namreč šibek, takrat  sem močan«. Človek je močan, ko se prepusti Bogu, postane krhek in šibek, ko zaupa vase v subjektivni ali kolektivni drži, kar pogosto vodi v neuspeh na mnogih področjih in v življenju samem.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več