Na trnih ribič je, o tem gre glas,
mar na trnkih, bilo vprašanje
je takoj nato glede na stanje,
v dolg njegov ko zrli so obraz.
Na obraze se je vrgel znova,
to so tiste neužitne ribe,
ki na daleč kažejo že hibe,
ki si ne zaslužijo izlova.
Le na take mali ribič trza,
ki je ribič murski, in ne morski,
in njegov ribak vsak kakor gorski
kozel grešni, za povrh ki hrza.
S tako ribo ribič ko postreže,
ko z dišavami jo vso prelije,
jedci sprva trzajo, oblije
pa jih zona, ko se v kost zareže.
So doslej v smeti odvrgli vsako,
z redko ribo krmil je dlje časa,
vsaki se prepolovila masa
v kratkem je, se ve, blago z napako.
Še najdlje zdržala iz drnovja
je zagorskega postrv koščena,
riba roparica pometena
je bila takoj sredi grmovja.
Novo je z Goriškega uvozil,
da bi se mu dobro namnožila,
jo odnese kmalu vodna sila,
ribič jo je sam na smrt ogrozil.
Prava riba po postavi pravni
je profesorica po imenu,
stavil nanjo ribič je, v izplenu
se pokazal je kot luzer glavni.
Šáran ali krap izpod planine
vélike v bazenu je utonil,
kjer brez vode je pod težo klonil,
ribič zrl je nato v višine.
Priletela mu od tam je riba
na dveh krilih, spet primorske vrste,
take so zategle, močne, čvrste,
toda klavrno se ta odziba.
Ribič nov obraz zdaj ribji išče,
eni vrsti čefurín se pravi,
a ta na evropske vode stavi,
ni za rib domačih ji gojišče.
Drug obraz je prébodlič, seveda
avtohtona vrsta, a prevzetna,
tudi ta evropsko je povzpetna
in na slabo vabo ne naseda.
Manjka torej rib, a trnek čaka,
da bi kakšna vendar se ujela,
kot golob vsaj nekaj časa pela,
da ribak bi spet igral bedaka.
Je na trnih murski ribič mali,
Mura morje ni in oceani
z ribami ne stekajo v Ljubljani
se na žalost, mali lovi v kali.
