Modro in potrebno je izmenjevati primerne čase in prostore za počitek in intimnost z Gospodom, potem ko ste se posvetili evangeliziranju. Jezus ga je predlagal skupini dvanajsterih, ki so jih prvič imenovani kot »apostoli« (Mr 6,30a). V ozračju molitve in v tišini samotnega kraja se je bilo treba spomniti mučeništva Janeza Krstnika in ovrednotiti doživeto misijonsko dejavnost. Lahko pa se zgodijo nepredvideni dogodki, zaradi katerih ta tako želeni čas počitka zamudimo. Namen Jezusa z dvanajsterimi ni, da ostanejo sami ker je treba upoštevti tudi prihajajočo množico, ki ji je uspelo slediti poti čolna in se v velikem številu najti na drugi strani jezera. Kljub frustraciji, ker si niso mogli izboriti časa zase, se je ta namen uresničil pozneje, ko je Jezus lahko bil z dvanajsterimi in jih vprašal: “In vi, kaj pravite, kdo sem?”. In ob Petrovi izpovedi, ki bo rekel: »Ti si Kristus«, je imel Jezus priložnost, da se jim je prvič razodel s svojo identiteto trpečega Mesija in izrecno naznanil svojo smrt in vstajenje, ki se bo zgodilo v Jeruzalemu (prim. Mk 8,29-33).
Vsak prostor in čas počitka in bližine s »Kristusom, Gospodom našega miru« (prim. Ef 2,14a), ki ga živimo posamično ali v majhnih bratstvih, s trudom izklesani iz mrzličnega tempa drugih vsakodnevnih dejavnosti v družini in župniji, lahko postane plodna priložnost za preverjanje naše eksistencialne izkušnje, ki jo vedno želimo razumeti v luči skrivnosti Jezusove smrti, pokopa in vstajenja.
Tradicionalna katoliška duhovnost nam ponuja tri dragocene možnosti, da svoje življenje vedno bolj zasidramo v Kristusu, našem miru, z bistveno pomočjo Svetega Duha in poskušamo vsak človeški odnos označiti z vezjo ljubezni (prim. Kol 3,14-15). : molitveni most bogoslužinih ur, molitveno srečanje z Božjo besedo in “puščavo” – t.j. odmikom v tišino.
Molitveno bogoslužje je molitev Cerkve, ki jo zaznamujejo jutranje besede, opoldanski premor in večernice. Kot stebri mostu, ki povezuje obalo našega srca in naše svobode z obalo Očeta, združenega s Sinom v Svetem Duhu, lahko posvetimo sosledje dejanj vsakdanjega življenja, da se vsak dan poistovetimo s Kristusovo velikonočno skrivnostjo kakor čreda dobrega pastirja, ki nas vodi k »zelenim pašnikom in vodam počitka« psalmov, kratkih svetopisemskih beril, Zaharijevih, Marijinih in Simeonovih pesmi.
Potem je tu predlog molitvenega srečanja z Božjo besedo, ki ga vsak dan doživimo posamezniki. Kako čudovito bi bilo vsak dan vzeti čas za molitev, “duhovno žvečenje” kot globlje premišljevanje besedila Božje besede in imeti priložnost deliti Besedo, ki oblikuje našo duhovno naravo, v občestvu in bratstvu bratov in sester, s katerimi nas druži predvsem prijateljstvo.
S temi molitvenimi predlogi začutimo hvaležnost, da izberemo čase in kraje tišine in duhovne puščave, ali se potopimo v sveti tempelj neizmernosti stvarstva ali se za en dan ustavimo na kakšnem umetniško urejenem kraju, da gojimo potrebno tišino in vzpostavimo stik z božansko navzočnostjo Svetega Duha v intimi našega notranjega sveta.
Naj ostane poziv za vsakega izmed nas, da naredimo projekt duhovne rasti tako, da resno vzamemo izkušnjo molitve, da se spomnimo, kar smo izkusili, se zahvaljujemo Očetu, združenemu s Sinom v Svetem Duhu za lepoto prepletenosti naše človeške pobuda in božanske v poslanstvu kakršno nam je zaupano po božji previdnosti. Naj nas ne skrbijo nuje in številne zahteve pastoralnega delovanja, pogojene tudi z družinskimi težavami. V vsaki okoliščini, s katero se soočimo in izkusimo, si torej vzemimo prostor in čas, da »z molitvijo, prošnjami in zahvalo Bogu izrazimo svoje prošnje. In Božji mir, ki presega vsak razum, bo varoval naša srca v Kristusu Jezusu« (Flp 4,6b-7).
Dvanajst apostolov ni našlo miru, da bi z Jezusom delili svojo veselo misijonsko izkušnjo, ki se je pravkar končala. »Mnogi so namreč prihajali in odhajali, pa niso imeli časa niti jesti« (Mr 6,31b). Morda je bila ta množica posledica misijonskega dela dvanajsterih. Prosili so za spreobrnjenje in bili priče Božjemu kraljestvu v Jezusovem imenu. Zdaj jih je spremljalo veliko ljudi, ker so želeli Jezusa spoznati osebno. Obkrožala jih je velika množica in ni bilo možnosti, da bi si izborili prostor samo zase. Ko so se Jezus in dvanajsterica odločila, da vzamejo čoln in se preselijo na še bolj samoten in zapuščen kraj, na drugi strani jezera, jih je ta ista množica prehitela in napolnila ta kraj s svojo prisotnostjo. Ta množica je bila »kakor ovce, ki nimajo pastirja« (Mr 6,34b).
Impresivno se je ustaviti in si predstavljati takšen prihod in odhod človeštva. Povzroča občutke nereda, mrzličnega iskanja za rešitev za bolezni, za materialno in duhovno bedo. V tisti neorganizirani množici so prevladovali osebni interesi, morda radovednost nad Jezuso, ne pa občutek pripadnosti, ki bi omogočil resnično spreobrnjenje življenja po Učiteljevem nauku.
Za dvanajst apostolov je bila to neke vrste frustracija, ker niso mogli biti sami z Jezusom, a bila je poplačana s kontemplacijo sočutnega pogleda Učitelja, ki se je njihovim očem razodel kot Bog pastir, h kateremu so pogosto molili s psalmom 23 in s preroki.
Jezus se je prikazal pred njimi kot tisti božanski pastir, ki sta ga obljubila preroka Jeremija in Ezekiel. Bog je obljubil, da bo sam zbral razkropljene ovce Izraela in bo nato nadaljeval svoje delo z usposabljanjem in pošiljanjem pastirjev, kot je on, ki bodo skrbeli za čredo, ne da bi izgubili niti eno ovco. Pastir-Mesija, ki bo prišel v njegovem imenu, naj bi bil pravična veja, ki izhaja iz rodoslovnega debla kralja Davida, in se bo imenoval “Gospod-naša-pravičnost”.
Dvanajst apostolov se je pravkar vrnilo s svojega prvega misijonarjenja, čutili so, da so predstavniki svojega Učitelja in dobro so vedeli, da je Jezus zares potomec Davidovega rodu. Spoznali so, da se učijo biti pastirji kot Jezus, dobri pastir iz psalma 23, ki je zbiral preostale svoje ovce iz vseh krajev, kamor so se razkropile, in jih vračal na njihove pašnike (prim. Jer 23,1-6). ). Ta množica v neurejenem gibanju se je nenadoma umirila zahvaljujoč prvemu daru Jezusa Pastirja: ponudil jim je »zelene pašnike in vodo počitka« (Ps 23,2) svojih naukov: »Začel jih je marsikaj učiti« (Mr 6, 34b).
Prihodnjo nedeljo bomo premišljevali drugi dar Jezusa-Pastirja: pojedino, darovano vsem iz kruha in rib, ki prihaja kot posledica pojedine Besede, doživete ves ta dan.
Ta evangeljski prizor pa nas tokrat vabi, da ponovno ovrednotimo dar Gospodovega dne, ki je odprt vsem kot priložnost za počitek množice.
Stresno prihajanje in odhajanje te množice je podobno življenjskemu sistemu naše sodobne družbe, ki je suženjska kronologiji načrtovanega časa, zaposlena z množico dejavnosti, ki se kot okvirji slike postavljajo drug poleg drugega in se oblikujejo vsak dan kot nekakšen okvir filma neustavljive eksistence, ki teče po takojšnjem zadovoljevanju mnogih potreb, ki jih povzroča potrošniška in tekmovalna miselnost našega iluzorno civiliziranega sveta. V tem neizmernem, neustavljivem človeštvu so tudi tisti, ki Jezusa na nek način še vedno iščejo. Poznajo ga, ker so samo tradicionalno krščeni, birmani in le ob redkih priložnostih se pojavijo v cerkvi, morda samo zato, da so »prisotni« na nedeljskem evharističnem slavju.
Naj preostala množica iz norega vsakdanjega življenja postane danes vabilo, da dajo pravšnji pomen »Gospodovemu dnevu«. Mimogrede povedano – muslimani (suniti) molijo pekrat na dan, kristjani pa se še pokrižati ne znamo več. Božja beseda nas ponovno vabi da ponovno odkrijemo dar, ki je vsem ponujen na bogati pogostitvi Božje besede in evharistije, ki se obhaja pri nedeljski maši, da bi ponovno odkrili središče Kristusa, našega miru in odkritju pravega pastirja naših duš, da okusimo odnose, ki jih ne ograjujejo več zidovi sovražnosti, temveč veselje do srečanja in medsebojno spoštovanje (prim. Ef 2,13-18)
Vse to predstavlja resen osebni projekt svetopisemske molitve in časa duhovne puščave (pojdite na samoten kraj…), ki lahko postane prednostna naloga, tako da lahko pogostitev Besede in evharistije, h kateri so vsi povabljeni vsako nedeljo, resnično postane vrhunec in vir našega obstoja.
