Pet hlebov in dve ribi sta dragoceni zaklad, skrit v košari zmedenega dečka v množici. Ves dan hodi za Jezusom. Ne želi zamuditi niti trenutka veselega srečanja z Učiteljem. Jezus je pri Tiberijskem morju. Obdaja ga velika množica, žejna resnice, tolažbe, znamenj.
Gre na goro in sedi z dvanajsterimi. Glava družine je tisti, ki pripravlja mizo za svoje otroke.
Pomislimo na naboj ljubezni, ki hrani obroke v domovih, ko se vsi zberejo, da bi skupaj delili hrano, pa tudi na zgodbe dneva, težave in preproste radosti. Jezus »vidi« množico ljudi. Opazi njihovo veselje, ko mu sledijo. Izmeri naboj njihove ljubezni. “Videti” je prvi korak dajanja. Če vidim obraze nedeljske skupščine. Če vidim otroke, ki se igrajo na ulici. Če vidim dvoumne skupine najstnikov, ki se skrivajo, da bi prikrili svoje prestopke, sem pripravljen dati brez mere. Sočutje, ki meji na skupne radosti in bolečine, si utira pot v meni. Tudi če pripadajo drugim. Jezus »vidi« vse. Nihče mu ni anonimen ali tuj. Prav zato, ker njegove oči vidijo »veliko množico, ki pije njegovo besedo«, želi preizkusiti Filipovo vero: »Kje naj kupimo kruha, da bi nahranili to množico?«.
Mi bi, tako kot Filip, naredili “krog računov”. Sklepali bi, da z nekaj ponudbami ne bi mogli nahraniti toliko ljudi. Tako kot Filip bi razkrili pomanjkanje vizije, daljnovidnosti, vere v Jezusa, ki se je »zavedal, kaj namerava doseči«. Takoj bi utišali Gospodovo provokacijo.
Neskončni sestanki za iskanje metod in sredstev. Ni trenutka, da bi pokukal v Učiteljevo srce. Reči, kot Abraham, “Bog poskrbi”, tudi če ni videl nobenih znakov ali luči ali obetov za posredovanje od zgoraj.
Kako me srce boli, ko se “moje” številke ne ujemajo. Mislim na neskončna polja dobrega, tukaj pa sta samota in tišina. Predstavljam si obilne plodove in puste sezone. Andrej se Jezusovemu vprašanju preudarno izogne. Rešitev zaupa nekomu drugemu: »Je fant, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi«. Ne govori tega kot nekdo, ki zna videti dlje. Tako kot tisti, ki prodajo vse, da bi kupili polje, ki hrani biser vere v Jezusa, je igra neodgovornosti. Storjeno brez obsodbe, tako zelo, da doda: “Ampak kaj je to za toliko ljudi?”. Neizčrpno Jezusovo sočutje še ne sodi niti v srce niti v miselnost dvanajsterih. »Gotovost« vere je težka. Predajanje Božji moči je utrujajoče. Sramotno se nam zdi priznati, da je Jezus sam tisti, ki razdeljuje kruh, ki ga ljudje potrebujejo. Predvsem pa kruh življenja, ki ga vsi lačni neugasljivo potrebujemo.
Soočen z mojo in našo trmoglavostjo odraslih, ki se pogosto oklepamo poganske, materialistične miselnosti, denarne vizije življenja in problemov, se Jezus odloči, da bo čudovito znamenje kruha, ki ga je treba razdeliti vsem, zaupal preprostosti dečka, polnega nasmeha, ki je odkril, da je koristen Učitelju. V množici ne šteje nič. Za Jezusa je ključni kamen. Ko vidi skromno košaro s petimi hlebi in dvema ribama, lahko Jezus utira pot preprosti in podporni družabnosti. “Naj se posedejo.” Večer je. Kmalu ne bo več hitenja. Z ljubeznijo se nikoli ne mudi. Da bi se manifestiral, se trudi, da bi se tisti, ki jih ima rad, počutili dobro. Kdor ljubi, kakor zna ljubiti Jezusa, ljubi dobro, rahločutno, išče dobro ljubljene osebe. Sreča tistega dečka, ki se čuti, da ga je Gospod izbral za sodelavca ljubezni, je najsvetlejša ikona čudovite ljubezni. Jezus vzame hlebe. Hlebci dragocene košare. Hlebčki, ki se množijo v rokah nežnosti. “Zahvali se.” Jezus se v svoji zahvali obrača k Očetu preprostih in ponižnih, tistih, ki z veseljem darujejo vse, kar imajo. Sem eden od tistih pet tisoč, ki dobijo kruha v izobilju. Vidim ljudi srečne, ne samo zato, ker lahko nekaj pojedo. Ljudje so srečni, ker jedo kruh, ki prihaja iz nebeških rok. Kruh previdnosti in božje dobrotljivosti. Vidim veselje tega dečka, ki je ponosen na darilo, dano Jezusu, podobno kot dar vdove, ki nahrani Elija, in uboge starke, ki da edini novčič, ki ji je ostal, v tempeljsko zakladnico. Vse kar ima.
Filip in Andrej sta na Jezusovo željo sposobna razmišljati izključno o ljubezni, ki jo je mogoče »kupiti«. Za ljubezen, izraženo v denarju. Fant zna ponuditi le svobodno ljubezen.
Jezus se lahko zanese nanj. Iz geste preproste in takojšnje velikodušnosti izhaja znamenje razdeljevanja hlebov in rib. Jezus je izobilni darovalec. Naj vsak poje, kolikor potrebuje. Do sitosti. Ostala bo tudi precejšnja količina. Božji dar je vedno nad mero. Ker je zastonj.
Kako svobodno je srce fanta, ki zna ponuditi ljubezen brez nagrad, brez občutka prikrajšanosti, z veseljem, z neposrednostjo. Zato Pavel spodbuja naše skupnosti, naj ponudijo drug kruh: kruh občestva, ki se živi z »vso ponižnostjo, krotkostjo in velikodušnostjo. Prevreta z medsebojno dobrodošlico, vezmi enotnosti in miru. Pravzaprav smo eno telo in en duh, z istim upanjem. Delimo enega Gospoda, eno vero, en krst. Pristno bratstvo uresničuje tudi vsakodnevno dobrodelnost do vseh. Zaradi tega je evharistični kruh, ki ga Jezus izdatno deli popotnikom vere, za nas resničen in dragocen.
Jezus, v moji košari ne najdeš pet ječmenovih hlebov in dveh rib. Tvoja Beseda se ti zdi energična in sladka v kombinaciji z mojimi ubogimi besedami, pogosto onesnaženimi in preveč človeškimi. Najdeš moje uboge roke namazane z milostjo in grehom; zelo drugačen od nedolžnih in radodarnih rok fanta, ki ti ponuja svoj skromen obrok, neskončno dragocen v tvojih očeh. Ta kruh, Jezus, je surovina zate, da dosežem »znamenje«. Ne veš, kaj bi z mojimi gotovostmi, mojimi bahavimi sredstvi. So podkupne zvijače, sestavljene iz številk in računov, ki se seštevajo, “ne da bi jih kdaj presegli”. Ali ti, Jezus, veš, kaj pomeni račun, ki ne preseže? Zagotovo ne veš. Iz tvojega evangelija se vsak dan učim iz vina, ki se razliva, kruha, ki ostane, evharistije, ki ne sprašuje za prepustnico. Ti, Jezus, hočeš, da gojim dobro in ponižno srce, ko iz tvojih rok jemljem tisti Kruh, ki diši po nesmrtnosti. Jezus, če bi našel v naših cerkvah košare darovanih življenj, napornih, a resničnih zgodb, ubogih in velikodušnih duhovnikov, bi te postale kraji ljubezni, ki tešijo žejo. Odzvali bi se na lakoto, ki jo doživlja človeštvo: tista, ki leze po tleh ukrivljena od revščine, in tista, ki bruha iluzije bogastva.
Jezus, zdaj sem samo jaz pred tabo. Razdal sem »veliko kruha«. Veliko kruha, ki je šlo skozi moje roke, je splesnilo, medtem ko je nekdo prosil za drobtino. Veliko kruha se je strdilo in postalo odpadna hrana za živali. Jezus, danes so moje roke utrujene, boleče. Vendar imam roke, ki lahko dajejo, ki lahko tolažijo, ki lahko zdravijo, ki lahko govorijo besede nežnosti.
Ali se spomniš, Jezus, pesmi, ki sem se jo učil pred mnogimi leti? Glasilo se je takole: »Nocoj sem praznih rok, o Bog.
Ničesar ti ne morem dati, o Bog. Samo grenkoba, samo moj greh, o Bog.«
Jezus, to so moja uboga darila danes. Skupaj z upanjem in gotovostjo tvojega odpuščanja, Jezus.
