Vozi me vlak v daljave, ki blizu
vse so v resnici, saj je dežela
majhna, ne šviga tu kakor strela,
kakor kje v Tokiu ali v Parizu.
Je pa zato velika gostota
na kilometru proge domače,
čisto je vse od Pariza drugače,
ko zaposlenih se šteje celota.
Vsakemu majhna odda se razdalja,
proge odsek, da gnoji, oskrbuje,
čaka, kaj zraste, plevel preučuje,
si ogleduje, kaj vse tam se valja.
Proge ostajajo s tem ekološke
in raznolikost biotska velika,
proge umetnost, muzejska so slika,
rekli lahko bi, kot risbe otroške.
Kje še deželo se takšno odkrije?
Živi muzej, kolesa prastara,
te potresuje kot stara omara,
kje je še taka dežela? Nak, ni je.
Najbolj na progah pa so dragocene
nove postaje, jim v svetu ni para,
vrednost je tolikšna, da te prevara
že sam občutek pojave meglene.
Tukaj se merijo vložki na meter,
zabetonira se toliko v vsakem,
kakor drugje v kilometru enakem,
da ne odpihnil denarja bi veter.
Vozi me vlak v daljave, ostajam
pa kar na mestu, capljam po kupeju,
žejo gasim si v postajnem bifeju,
v luno lahko o naprednosti lajam.
