Zbrali so se znova pri kapeli,
več nevernih kot iskreno vernih,
še več namrgodenih, čemernih,
niso taki samo nam se zdeli.
S tremi prsti so se pokrstili
redki le, večina ker nevedna
je o ritualih, slednja
tu bila je v svoji skrajni sili.
Ta kapelica ni na vršičku,
je v strmini in je dobro skrita,
pot do nje vijugasta, razrita,
tokrat niso gor sledili ptičku.
Je golobček zaostal v dolini,
češ da so upehala se krila,
situacija pa je razkrila,
da utrujenost seveda hlini.
So vodili konji gor svobodni,
vendar le kljuseta druge lige,
tista, ki bi jih za konjske fige
označíli gostje raznorodni.
Čudež so čakali, a brez nade,
ni Razputin čarodej prikazal
niti se v prividu jim, ni mazal
jim oči, češ ta stvar ne propade.
Znova so se pri kapeli zbrali,
vzdušje je bilo nadvse posebno,
kratko če povemo, na pogrebno
pot so zadnji se ostanki dali.
